Gledališko sezono, ki se pravkar končuje, je zame pomembno obeležilo šest kratkih zapisov, ki smo jih v Mestnem gledališču ljubljanskem objavili na straneh gledaliških listov ob premierah na velikem odru. Na pobudo, naj nam zaupajo, katere knjige iz dolge in bogate zgodovine Knjižnice MGL so jim bile v največji navdih pri njihovem delu, so jih ob šestdeseti obletnici obstoja in delovanja Knjižnice napisali njene bralke in bralci. Namenoma smo jih iskali med praktiki in teoretiki ter k izbiranju in utemeljevanju povabili predstavnike različnih poklicev in starosti. O svojih najljubših knjigah iz zbirke so pisali dramaturginja Diana Koloini, igralec Branko Jordan, publicista in kritika Matej Bogataj in Zala Dobovšek, študent dramaturgije Jaka Smerkolj Simoneti ter igralka Saša Pavček. Ker sta bila izbor knjig in njegova utemeljitev v celoti prepuščena njim, je nastal nabor raznovrstnih zapisov, ki izpostavi naslove iz različnih obdobij in opozori na številne vidike pomembnosti zbirke.
Diana Koloini in Zala Dobovšek sta se odločili pisati o enem samem delu, ki je bistveno zaznamovalo njuno doživljanje gledališča. Koloinijeva je izpostavila knjigo Gledališče in njegov dvojnik Antonina Artauda, ki je v prevodu Aleša Bergerja izšla leta 1994. Gre za slavno zbirko strastnih spisov enega najpomembnejših gledaliških reformatorjev iz prve polovice 20. stoletja, ki oznanja avtorjevo specifično vizijo in načrt prenove gledališke umetnosti. »Gledališče krutosti – kot je po poskusih, da bi svojo predstavo artikuliral prek dvojnikov, ki jih je našel v kugi, metafiziki, alkimiji, vzhodnem gledališču, Artaud poimenoval lastno vizijo – neizbrisno pripada modernizmu.«[1] Vanj je vsajena zahteva po prelomu z vsem obstoječim, ki bi moral biti po Artaudu tako skrajen, da se je pokazal kot neuresničljiv, a vseeno ostaja neizčrpen vir navdiha za vedno nove generacije. »Tudi zame, ki sem delala predvsem uprizoritve dramskih del – tip gledališča, ki ga je Artaud krivil za propad umetnosti in besno izganjal –, je bil najpomembnejši gledališki avtor, neuresničljivi zakon. Ne s konkretnimi podobami, pač z zahtevo po gledališču, katerega moč je ‘enaka moči lakote’, nujnem, celovitem, bistvenem … gledališču kot Dogodku.« [2]
Zala Dobovšek se je osredotočila na knjigo Fenomenologija gledališča Jensa Roselta, ki je v prevodu Mojce Kranjc izšla leta 2014. Gre za monumentalno študijo z začetka 21. stoletja, katere avtor se opre na tradicijo fenomenologije ter zajema iz vmesnosti med filozofskim mišljenjem in znanstvenim vedenjem. Sugestivno je opisala svoje navdušenje nad tistimi segmenti knjige, ki se ukvarjajo s pogosto spregledanimi razsežnostmi živega gledališkega dogodka, z raznimi dražljaji, opažanji, premiki in pripetljaji, ki so obrobne in nenačrtovane okoliščine gledanja predstave, a se ne glede na to vsilijo našemu umu in vplivajo na to, kako jo pravzaprav doživimo. Kot eno najdragocenejših poglavij knjige je izpostavila tisto o ne-perfektnem v gledališču: »Ne-perfektno v gledališču zaposli svoje občinstvo, je izziv, ki se mu ne more priti do živega z vrednotenjskimi kriteriji, kot so dobro, prepričljivo, doumljivo. Ko ne-perfektno na odru pokaže svojo ‘ranljivost’, se s tem občinstva dotakne na način, ki ga siceršnje igralske geste le stežka prekašajo. V primeru ne-perfektnega namreč ni idealne perspektive in ni idealnega občinstva. Gre za pravico do napake, zmedenosti, nerodnosti.« [3]
*
Da sme in mora tudi knjižna zbirka, podobno kot katera koli umetniška kreacija, segati po nemogočem in pri tem tvegati napake, predvsem pa se razvijati in spreminjati, če želi v korak z vedno novimi generacijami ustvarjalcev in gledalcev, se je zavedal oče Knjižnice MGL in njen prvi urednik Dušan Moravec.
[1] Koloini, Diana: zapis v rubriki »60 let Knjižnice MGL«. V: Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega, letnik LXIX, sezona 2018/2019, številka 1. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, str. 101.
[2] Prav tam.
[3] Dobovšek, Zala: zapis v rubriki »60 let Knjižnice MGL«. V: Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega, letnik LXIX, sezona 2018/2019, številka 7. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, str. 111.