/…/
Izvem, da je fantu ime Nič. Njemu nič ne pomeni, da mu je ime Nič. To je zanj zgolj izbor črk, njemu je vseeno, kakšen je izbor. Vse skupaj me spominja na treniranje psa. Povelje »sedi!« ga lahko učiš s katero koli besedo želiš. Namesto sedi! mu lahko ukažeš miza! – ko bo pes doumel, kaj ukaz pomeni, se bo usedal na ukaz miza.
Nič je namreč z »drugega sveta«. Tja so ga postavili drugi, ki jih ne pozna, za katere sploh ne ve, da obstajajo. Ljudje, ki se želijo okoristiti z njegovimi potenciali. Njegov cilj je čim boljši dosežek pri letenju z dronom in čim večji napredek, da bo lahko prešel na naslednjo stopnjo računalniške igre z vojnimi cilji. Pozna pa Madar. Ta je vednjo ob njem. Kot glas, ne kot telo. Madar mu pomeni varnost.
Ko Luigi Ballerini opisuje, kako je Nič prvič videl snežinke in jih presunjen nepremično več minut opazoval z glavo, nagnjeno nazaj, kako so padale z neba, edinstvene in raznolike, sem se enake očaranosti spomnila tudi sama. Če bi v tem trenutku snežilo, bi bila spet enako očarana in presunjena, četudi sem prizor kot otrok ponavljala, kadar se je le dalo. Kot snežinke je raznolik in edinstven vsak posameznik na našem planetu, vendar ga današnji način življenja in kapital silita v vedno manjšo kreativnost, k vedno večji enakosti, uniformiranosti. Prav za to so še posebej ranljivi najstniki. Zakaj?
Daniel J. Siegel, ameriški psihiater, specialist otroške in najstniške psihiatrije, je pred desetletjem začel zbirati strokovnjake različnih strok (filozofija, zgodovina, nevrologija, medicina, bilologija, antropologija itd.), da bi skupaj dognali, kaj pravzaprav najstništvo sploh je. Ob tem so se med njimi na sestankih razvijale burne debate, ki jih je včasih kateri izmed strokovnjakov v žaru nestrinjanja z ostalimi celo zapustil. Bi lahko ob tem rekli kako najstniška reakcija? Sieglovo izhodišče je bilo, da teza, da je najstništvo plod »podivjanih hormonov«, ne drži.
Do česa so se dokopali? Prišli so do dveh izhodišč, ki veljajo za vse sesalce, torej ne samo za ljudi. Prvič, v obdobju najstništva (pri ljudeh se, kot je iz imena razvidno, to obdobje začne po desetem letu) pade število že vzpostavljenih nevrotransmiterskih povezav na polovico. In drugič, vsem se v možganih zniža nivo živčnega prenašalca dopamina (ki nas motivira, da dosežemo cilje, saj spodbuja mišljenje, domišljijo, ob pomanjkanju pa povzroča nemotiviranost, brezvoljnost in čustveno praznino), zato so najstniki »blago« depresivni. In zato jim je veliko stvari brez veze, brez smisla, dolgočasnih. Zakaj narava to naredi? Zaradi evolucije! Če najstnik (navadno s pomočjo odraslih spodbud) najde polje ustvarjalnosti, v katerem uživa, postane osredotočen, takrat mu nivo dopamina narašča, takrat ni depresiven ter je lahko bolj ustvarjalen. Hkrati tudi lažje izvaja in prenaša tiste dejavnosti, ki se njemu zdijo nesmiselne. V tej ustvarjalni fazi zelo hitro vzpostavlja nove nevrotransmiterske povezave; po domače rečemo, da si »kravžljamo možgane«. Na ta način se lahko za nekaj specializira in je lahko v tem celo odličen, vrhunski. In s tem se začne razlikovati od drugih. Če pa najstnik ne zmore raziskovati in ne razvije radovednosti, je zelo ranljiv in nagnjen k temu, da ga pogoltnejo obnašanja, v katerih se mu sicer dvigneta hormona adrenalin (ki zvišuje hitrost in jakost srčnega utripa, širi dihalne poti, poveča dotok krvi v mišičevje) ali endorfin (ki je naraven blažilec bolečine in ima podoben učinek kot opijati). Oba hormona torej pozitivno, a kratkotrajno ugodno vplivata na razpoloženje, vendar navadno ob tem ni kreativnosti, ni razvoja možganov. V mislih imam hitre vožnje z avtomobli, različne druge nevarnosti ter utapljanje v virtualnih svetovih.
Nič je živel v izoliranosti računalniškega omrežja, v svetu, kjer se ga od rojstva nihče ni fizično dotaknil. No, le tu in tam, kadar je imel vročino, ga je negovala Madar, ki mu je hladila čelo. Kar zmrazi me ob misli, da bi bila moja hči ali sin ali kateri od otrok ali najstnikov, ki pridejo k meni, v stiski in se je/ga ne bi smela dotakniti in ji/mu s tem pomagati umiriti njen/njegov notranji vihar Seveda lahko objamemo in umirjamo z besedami, a to vsekakor nikoli ne more biti dovolj, še zlasti ne pri otrocih. Kako je Nič sploh preživel vse to? Nič so »objemali« filmi zunanjega sveta, polni podob človeških čustev, narave, glasbe ter Madar s svojim zanesljivim, umirjenim tonom glasu. In ko se – v najstniških letih, pri štirinajstih – Nič znajde v resničnem svetu, doživi velik šok. Toda šok doživijo tudi tisti, ki se z Ničem srečajo ob njegovem prestopu v realnost.
/…/