Najtemnejše noči pripravljajo najsijajnejše zore …
Šri Aurobindo: Integralna joga
Prolog
Sufijsko reklo uči, da imamo zares le tisto, česar ne moremo izgubiti v brodolomu. Ker človek na takšno bistrost v spanju zlahka pozabi, se mi je nekoč sanjalo, da sem se kot vrhunski športnik povzpel do samega jadralnega finala evropskega prvenstva, a ko je že kazalo, da bom prvak, me je iz globočin napadel povodni pirat in me tako preklemansko poškodoval, da sem stežka priveslal do cilja. Tam so me diskvalificirali, ker naj bi bil pod vplivom dopinga, pa tudi sicer da ne izpolnjujem kriterijev za zmagovalca.
“Če bi hotel kdo po malem zasuti prepad med dnevom in nočjo,” je razmišljal Tagore, “bi to trajalo večnost. A sonce vzide in tema je pregnana – en sam trenutek zadošča, da premagamo neskončno razdaljo.”
Poznate občutek olajšanja, ko se prebudite iz nočne môre, recimo tik preden vas usmrtijo ali po graji iz matematike ali po izgubljeni tekmi, in po nekaj sekundah zbeganosti z nasmeškom ugotovite, da je bilo vse skupaj le sen povsem običajne noči? Pri meni sprva žal ni bilo tako, zdaj je že bistveno drugače.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila v laični javnosti deležna široke podpore fazna teorija žalovanja po Elisabeth Kübler-Ross, ki se je sicer ukvarjala predvsem s terminalno bolnimi, a je petero etap umiranja in žalovanja obravnavala kot identične v vseh primerih bolečih izgub: zanikanje (tajitev), jeza, pogajanje (barantanje), depresija in sprejetje. Dandanes bojda poznamo “le” tri faze, ki se prepletajo in jih doživljamo tudi ob drugih tragičnih dogodkih. Prva je začetno stanje šoka, dvoma in negacije smrti, ko se nikakor ne moremo sprijazniti s katastrofo, druga je akutno žalovanje s telesnim in čustvenim nelagodjem ter socialno osamitvijo, tretja faza je vrnitev v normalno življenje. Proces lahko traja od nekaj tednov in mesecev do enega leta ali več, nekatere dimenzije navezanosti (na osebo, cilj, stvar) pa nas zaznamujejo za vse življenje.
V zadnjih mesecih sva bila s soprogo zaradi mojega odmevno domnevnega poklicnega zdrsa alias “karierne smrti” skorajda prisiljena preživeti vse faze žalovanja, ne glede na prevladujočo teorijo ali prakso: od zanikanja, da se kaj takega nama pač ne more pripetiti, do neskončne jeze zoper anonimneža in evropske biriče, prek tolažbe, da še ni vse izgubljeno, do kratke depresije in dokončnega sprejetja z odrešenjem. Zato je dozorel čas, da o tem odkrito spregovorim z določeno distanco, česar še nisem zmogel v svojem prvem popisu* te življenjske odisejade, ko sem, priznam, jadikoval kot tipična žrtev, zdaj pa vem, da še zdaleč ni šlo vse po gobe.
Justus Lipsius
Gospod Justus Lipsius se je vpisal v zgodovino kot flamski filolog, filozof, humanist, profesor in pisatelj, ki je v 16. stoletju obudil antični stoicizem in ga prikrojil krščanstvu. Z njegovim imenom se ponaša zajetna stavba v Bruslju, kjer sta nekoč zasedala Svet Evropske unije in Evropski svet, danes pa poleg administrativnega osebja gosti predvsem konference, seje, sestanke in groteskna zaslišanja. Če se bom nekoč še česa spominjal o tem objektu, bo to vogalni obelisk slovenskega predsedovanja Uniji, na katerem je v štiriindvajsetih jezikih izpisan začetek Prešernove himnične kitice Živé naj vsi naródi, kajti še vedno naivno hrepenim “dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan.”
Petek, 7. junija, ob 8.55, lučaj od vhoda na Rue Froissart 108, ki je pičlih deset minut hoje oddaljen od hotela NH. Objem in poljub najdražji, preden odkorakam do namrgodenih varnostnikov, medtem ko se po stari prisrčni navadi še nekajkrat zasukava in si na daleč malce vraževerno pomahava. Čez eno uro bo začela tiktakati moja huda ura razosebljanja, ki je bila naravnana že pred štirinajstimi meseci, toda pojdimo na začetek zgodbe o metaforični justifikaciji nekega slovenskega jurista. Nočem bevskati kot Ezopova lisica, ki je previsoko grozdje javno ozmerjala za kislega, ampak hočem obelodaniti “mojo resnico”, pa sami presodite, kdo ima prav in kje se je zalomilo, ali sem osmoljenec, poraženec, luzer, nesposobnež in častihlepen ambicioznež, sem se nečimrno precenil in stopil v prevelike čevlje, ali pa sem nemara klonil pred premišljeno podlostjo. Vsekakor sem se iz te prigode ogromno naučil, in če kdo dvomi o resničnosti besed, da kar človeka ne ubije, ga krepi, zagotovo velja izkustvena ugotovitev, da je zaceljena duša na mestu brazgotine odpornejša.
/…/
* Esej je dozorel v zagrenjeni prsti moje kolumne na spletnem portalu Ius-Info, ki je bila 12. junija 2019 objavljena pod naslovom Anamneza neke kandidature, diagnoza in terapija. Če sem se tedaj čutil žrtvovanega, se danes počutim odrešenega, kar bo nemara še komu pomagalo v stiski.