Mogoče se že zjutraj počutim tako crknjenega zaradi snega. Vera se ne, sneg obožuje. Zanjo ni lepšega kot zasnežena pokrajina. Ko iz narave izginejo človeške sledi, ko vse postane ena sama brezmadežno bela površina – kako je to lepo! Skoraj se stopi od očaranosti. Ampak celec tu ne zdrži dolgo. Že po nekaj urah so vsepovsod stopinje in sledi gum, glavne ceste pa so splužene.
V kuhinji jo slišim kuhati kavo. Rumeno rjav drog na postajališču šolskega avtobusa je edini znak, kje gre cesta Field Road mimo najine hiše. Čudi me, da danes še ni bilo otrok. Vsako jutro takole stojim pri oknu. Najprej preverim temperaturo, potem pa čakam, kdaj se bodo v zgodnjem zimskem jutru z vseh strani med drevesi prikazali njihovi nahrbtniki, pisane kape in šali ter bo odzvanjala njihova rezka ameriška govorica. Pisane barve me razveselijo. Ognjeno rdeča, kobaltno modra. Neki fantič nosi rumenjakovo rumeno kratko bundo z izvezenim pavom na hrbtu, rahlo šepa in se na avtobus vedno skobaca zadnji. To je svetilničarjev, Tomov sin, ime mu je Richard in se je že rodil s krajšo levo nogo. Razprostrt, nebesno moder pavji rep s temno strmečimi očmi. Čudi me, da jih danes še ni bilo.
Tramovje hiše ječi kot stara ribiška jadrnica. Zunaj skozi vrhove spodaj ogolelih, ukrivljenih borovcev brije veter. Z zadnjega skalnatega jezika Eastern Pointa poleg svetilnika v točno določenih intervalih zamolklo zatuli fog za meglo – mislim, rog za meglo. V točno določenih intervalih. Do sekunde natančno.
Minus tri kaže zunanji termometer, atov termometer Heidensieck, na okenski okvir privita steklena palčka v mahovo zelenem lesenem ohišju. Levo Celzij, desno Fahrenheit. Ata in njegov Heidensieck. Na napovedovanje vremena je samo odmahnil z roko, trdno pa je verjel v beleženje dejstev. Ni bil zaman skoraj vse življenje zapisnikar. V črno marmoriran zvezek je zapisoval jutranjo in večerno temperaturo. Prva in zadnja stvar, ki jo je, vsak dan znova, naredil. Kot nekakšen obred. Ob vikendih se je z zvezkom usedel za pisalno mizo in po zapisanih temperaturah dodeloval svoje grafe. Grafe, ki jih je s trdim Faberjevim svinčnikom risal na bledo rožnat milimetrski papir, je shranjeval v mapi. Bog si ga vedi, zakaj je to počel. O tem sva govorila enkrat samkrat, tik preden je umrl, v njegovi hišici pred sipino v Domburgu. Časa imam premalo, je rekel, za posameznika pa je sistem prevelik, prepočasen in prezapleten. Jaz zgolj beležim dejstva. Ampak za njimi predvidevaš sistem, sem odvrnil. Ja, je rekel, tako kaže. Če ne, so vsa dejstva odstopanja, je dodal s svojim skopim, ironičnim nasmeškom. Ampak potem to ni več sistem, sem pristavil. Mogoče pa je, le da si ga ne znamo predstavljati, je dodal.
Čudno, da na lepem o njem razmišljam tu, v Gloucestru, na obali nad Bostonom – o atu in njegovem termometru Heidensieck. Njegovega groba na Nizozemskem najbrž že zdavnaj ni več.
Ja, všeč so mu bili sistemi. Kot oče je nekako gledal skozte, vodeno modre oči je upiral nekam, kamor zbrani za mizo nismo videli. Pravzaprav sva se ga z mamo rahlo bala. Bil je nekje v višavah. V različnih pomenih te fraze. Kadar je bil dobre volje, me je zvečer odpeljal na balkon in mi kazal ozvezdja, svetlo žareče planete. Kdaj pa kdaj sva videla utrinek. Osemletniku je razlagal, da na večernem nebu gledava starodavno preteklost, da nam dejansko stanje vesolja ni vidno, kvečjemu je izračunljivo. Nekaterih zvezd, ki jih gledaš, v resnici ni več, nekatere pa so še. Tega nisem razumel, a nisem spraševal. Take pogovore sva imela samo, kadar je bil dobre volje. Ponavadi je takoj po večerji molče sedel k svojemu delu. Dočakal jih je štiriinsedemdeset. Še tri leta in ga bom dohitel. Ko je mama leta 1950 umrla, je poleg temperature začel zapisovati še druge vremenske podatke. Sneženje. Viharje. Prve znake pomladi. Jate škorcev, ki so jeseni letele nad njegovo streho in jih je v svoji domala kaligrafski pisavi opisal kot »nepreštevne«, pisavi, ki se je tako zelo podala neosebnemu značaju njegovih zapiskov. Šest let pozneje je umrl. Nenaden zastoj srca. V njegovi hišici sem termometer odvil z okenskega okvira in ga vzel s sabo. Ne vem točno, zakaj. Termometer je čisto navaden.
Skodelici in krožnička na pločevinastem pladnju tako zelo rožljata, da se Vero vedno sliši že od daleč. Trepetlika, jo včasih podražim, čeprav tega ne sliši rada. Obrabljeno vratno vretence, je rekel doktor Eardly. Kaj dosti ne moremo narediti. V bistvu nič. Od starosti je.
»Pa kje so danes otroci?«
»Kje sta otroka? Kje drugje kot na Nizozemskem.«
»Ne, mislim te tukaj.« Pokažem ven. »Cheeverjeve, Robbinsove in Tomovega Richarda.«
»Ah, Maarten, no, danes je nedelja. Pridi, čaj se ti bo ohladil.«
Kako sem lahko pozabil, kateri dan je. Pa zdajle čaj? Skoraj bi prisegel, da je jutro. Ko pa skozi drugo okno pogledam proti morju, vidim, da mora biti že dan. Za sivo kopreno se skriva bledo sonce. Najbrž me je zmedla megla, ker zadrži svetlobo. Preden sedem k mizi, hitro ošinem stensko uro. Tri proč.
Nasmehnem se Verinim porogljivim zelenim očem s temnimi pegicami v šarenici. Zadnjič sem naletel na njeno staro fotografijo, na kateri se na krovu izletniške ladje s hrbtom naslanja na dvojno belo ograjo. Izlet v Harderwijk. Sonce ji sije na rjave, žive lase. Takrat so bili gosti. Smeje se, kaže pravilne majhne zobe. Zdaj se ne spomnim, kakšno obleko je nosila, gotovo pa svetlo. Še danes imam pred očmi, kako skupaj stojiva na krmi, ko smo izpluli iz IJa. Sva bila takrat že poročena? Toda v moji sliki – tisti, ki jo nosim v sebi – ni mlada ženska s fotografije, niti Vera nasproti mene. V moji predstavi so vse spremembe, ki jih je doživela, združene. Gre bolj za občutek kot za podobo.
Vera. Njene še zmeraj nagle, odrezave kretnje; kako osredotočeno s konicami prstov osmukne odmrl list in ga preuči z vseh strani, kot da ugotavlja vzrok smrti; kako med razmišljanjem nabira ustnice ali med branjem česa všečnega rahlo prikimuje. Kot edini vidim vse ženske v njej, v katere je odrasla. Včasih se je potem dotaknem, se jih vseh hkrati nežno dotaknem. Gre za občutek. Občutek, ki ga lahko v meni vzbudi le ona – nihče drug.
Kot ona z žličko mešam čaj. Kovina po tankem porcelanu znano cinglja.
»Je kaj narobe?« vpraša in me preiskujoče opazuje.
»Ne,« odvrnem. »Zakaj?«
»Zjutraj nisi popil kave. In najmanj dvakrat sem ti rekla, ali greš v šupo po drva. Dobila pa sem samo vejo od Roberta.«
Zasmeje se. Še zmeraj ima majhne zobe, ampak so umetni. Lopi reče »šupa«, ker tako kot jaz prihaja iz Severne Holandije, iz Alkmaarja. Jaz sicer rečem lopa.
»Nekam medel sem bil zjutraj,« odvrnem. »Takoj ti jih bom prinesel.«
»Ni treba, sem že šla. Nekam raztresen postajaš, Maarten.«
»Nikoli nisem imel dobrega spomina.«
Po glasu slišim, da bi rad odbil njeno nagajivo opozorilo. »Sneg je kriv,« navržem, »ko je vse naokrog belo in ni več nobenih razlik – kakšna enoličnost. Komaj že čakam pomlad, ti ne?«
»Še več snega so napovedali.«
»Menda ja ne.«
Sklenem dlani, strmim v tobačno rjave pigmentne madeže med nabreklimi žilami in preden se zavem, še enkrat rečem »menda ja ne«. Sámo mi zleti iz ust.
Pogladi me po glavi, po mojih tankih laseh. Kadar se nasmehne, se vidi, da ima umetne zobe. Samo kadar se nasmehne, sicer ne. Sicer so njena lica še polna in skoraj brez gub. V majhnih ušesih se ji lesketajo srebrni uhančki, zeelandski gumbasti od njene prababice iz Zierikzeeja.
»No, daj, popij čaj.«
Pijem čaj, ko me nenadoma nekaj razdraži. Vstanem. »Na stranišče moram.« Doma sicer vedno rečem »na vece«; tako sem govoril v službi. To nianso seveda takoj opazi.
»Ne pozabi potem rokavic,« pristavi.
Kadar bi rad o čem razmislil, se večkrat usedem sem in pestujem star časopis, ne da bi nameraval brati. A težko je razmisliti o stvari, če se je ne spomniš, to je problem. Pri najboljši volji se ne morem. Današnjega jutra. Njene prošnje, naj ji prinesem drva. Mogoče je nisem slišal. Čeprav, rekla je, da me je dvakrat prosila.
/…/