Diana Pungeršič z Dušanom Šarotarjem
Pungeršič: Se pesnik rodi ali se ga lahko tudi naredi?
Šarotar: Pesnik se rodi. Preprosta primerjava – drevo vznikne iz zemlje in počasi zrase, potem pa ga lahko oblikuješ, obrezuješ, gojiš, spodbujaš, lahko pa ga tudi zanemariš, posekaš. Verjamem, da je ogromno pesniških duš kot takih, to prepoznaš v človeku, da mu je bil podarjen talent, pa mogoče nikoli ničesar ne napišejo, ampak takšen človek ima kljub temu poseben odnos do življenja. Na svetu lahko prebivaš na pesniški način, tudi ko ne pišeš pesmi. Pravzaprav je moja prva knjiga Potapljanje na dah nekakšen poklon, posvetilo in spomin na srečevanja z ljudmi, ki živijo na pesniški način, pa ne pišejo. Zelo preprosto življenje v otoški vasici, ribiči s svojimi skrivnostmi v zamolklem zimskem času, zunaj sezone, daleč od sodobne popularne kulture, a z iskrico v očeh, če tudi z neko grobostjo, močjo, kljubovanjem. In potem v ta na videz harmonični, prvinski in arhetipski svet vstopi tujec … Neplavalec, ki se še danes uči potapljanja na dah.
Pungeršič: Za vaše pisanje je po eni strani ključen prostor, njegova atmosfera, in po drugi stik z ljudmi. Če potegneva lok vse do vaše zadnje knjige, Panorama, ki je v marsičem prelomno delo, vendarle pa v temelju ostaja prepoznavno vaša. Tudi v njej namreč prisluškujete človeškim dušam, ne le umrlih, temveč dušam živih. (Še) vedno gre za dialog …
Šarotar: Odraščanje, zorenje avtorja ne pomeni le, da vedno boljše piše, ampak da tudi bolje spozna ne le samega sebe, ampak tudi svoj stavek. Zorenje je pravzaprav to, da najdeš ne le pomen za življenje v zgodbah, ampak da najdeš v tem tudi smisel. In če ima kakšen smisel literatura, v prvi vrsti za avtorja, je to, da spozna, zakaj sploh piše. In res, ta stavek se od prve do zadnje knjige pri meni ni veliko spremenil, je zelo podoben ali celo isti. Včasih preberem kakšen stavek iz katere od svojih knjig in se v njem znova prepoznam. To se mi zdi bistveno. V avtopoetskem tekstu, deseti knjigi, Ne morje ne zemlja, je šlo za neko premišljevanje, kako pišem, zakaj ima literatura pomen zame ali za družbo na splošno, kakšen je status književnosti v sodobnem svetu. Skozi ponovno prebiranje knjig, ki sem jih napisal, in seveda avtorjev, ki jih cenim in ki so me tudi vzpostavili kot avtorja, skozi dialog z živimi in mrtvimi, sem pravzaprav šele ugotovil smisel – zakaj. Ker iščem dušo. Šele v deseti knjigi sem zmogel ubesediti, kaj pomeni literatura, zakaj je književnost drugačna od vseh drugih načinov pisanja; tako od publicističnega, znanstvenega, poljudnoznanstvenega. Gre za to, kako prepoznamo pesem. Imeti mora dušo. Pesem je lahko preprosta, vsakdanja, lahko je le stavek, a če je izrečen na pesniški način, ima v sebi dušo. Pesem mora najti način, da lahko izrazi človeško dušo. Lahko bi rekli, da se z vprašanjem duše ukvarjajo tudi religija, medicina, antropologija, nevroznanost in filozofija, a vendar, edino poezija, umetnost nasploh, jo lahko tudi izrazi, ne samo opisuje. Kako? Zakaj? Pesnik ne more povedati, na kakšen način se skriva duša/anima v tekstu, še natančneje rečeno, pesnik se ne sprašuje, kaj je duša, marveč kako je biti duša. Poetičen tekst mora biti napisan z občutkom, torej z drugačnim jezikom kot vse drugo pisanje. Materialni svet, ki je dostopen znanosti in filozofiji, je sestavljen iz štirih elementov, kot so rekli že stari Grki, iz zemlje, vode, ognja in zraka. In vse, kar je sestavljeno iz teh štirih elementov, je lahko podvrženo neki razumni, znanstveni, cerebralni raziskavi. V književnosti, poeziji še posebej, je treba pridati še peti element, to je jezik, ki pa je izrekan na način ljubezni. Edino literatura, umetnost, lahko govori na način ljubezni. Če pa je nekaj napisano na način ljubezni, je to izraz duše človeka. Da bi zazvenel jezik, moraš imeti navdih, biti navdahnjen, inspiriran; navdih je nagovor. Jaz ne nagovarjam, preizprašujem sveta, tako kot znanstvenik ali filozof, ampak svet, jezik nagovarja mene. Šele ko sem nagovorjen, lahko odgovorim tako, da se vprašam po smislu – in to na pesniški način. Tretja komponenta, brez katere ne morem pisati na način literature, pa je seveda spomin. Brez spomina je nemogoče vstopiti, se potopiti v notranji svet. To niso samo tiste vsebine, ki sem jih doživel, kar sem slišal, videl ali prebral tukaj in zdaj. Govorim tudi o tistem, kar mi je bilo posredovano, seveda na pesniški način, literatura vedno zajema iz jezika, ki je globlji, onkraj pesnikovega časa, iz rodbinskega drevesa, dlje od svojih prednikov, vse do izročila mrtvih. In še bolj radikalno, s pesmijo se vedno vračaš k izviru, pravzaprav k začetku jezika. Do tistega trenutka, ko se jezik izvije iz tišine. Tudi jezik skriva v nekem nedefiniranem prostoru in času svoj začetek, vznik iz niča, iz tišine. Pesnik s svojim verzom, z vsakim svojim prvim verzom na novo ustvari jezik. Se dotakne tiste najbolj oddaljene točke v prazgodovini oziroma še pred zgodovino. Meni ljub pesnik Edmond Jabès, ki mi ga je odkril Boris A. Novak, pravi, da je jezik oziroma knjiga sto tisoč let starejša od vesolja.
/…/