/…/
Carmina mi nora oz. Carmina minora (zbirka nosi oba naslova in podnaslov Pesmi/Gedichte) je tako prostor, v katerem se poezija tega »Postslovenca« (tako se je Oswald sam poimenoval pred leti) nenadoma razpre v pahljačo različnih recepcijskih možnosti. Bralec se lahko poljubno sprehaja med verzi/vrsticami, sledeč posameznim besedam v njih, včasih razstavljenih na nepričakovane načine, ki iz ene besede ustvarijo dve oziroma omogočijo, da se prosto stoječi zlogi besed spajajo z zlogi drugih, na podoben način razstavljenih besed. Ob semantični podobi je enako pomembna tudi vizualna. Nobena od pesmi v zbirki nima več izpostavljene osrednje »ideje«, okoli katere bi pesnik strnil najustreznejša, ritmično, zvočno in pomensko harmonizirana besedna sredstva, ustvaril celoto z asociativnimi, a vseeno tudi vzročno-kavzalnimi sporočili. Pesem (p)ostaja razbita, fragmentirana oblika z izrazito izpostavljeno grafično podobo, posamezne besede so večkrat nosilke pomenov, ki jih lahko le pogojno asociativno povezujemo s sosednjimi besedami in njihovimi pomeni, včasih samo slutimo, še posebej, če nismo posvečeni v določene lokalizme, ki rabijo Oswaldu za oblikovanje uporniške drže in zavračanja vseh vrst konvencij, od religioznih, narodopisnih, političnih, konzumentskih, newageevskih. Jezik, ki skozi poetični diskurz kaže na vsakovrstne zlorabe jezika, se spreminja v tok jezikovnih domislic, ki jih pesnik odkriva v vsakdanji govorici, a so, prav zaradi prej omenjenih konvencij, skrite in jih zlahka prezremo. V poeziji Carmine mi nore, kakor jo Jani Oswald razume na obzorju vseh v prvem delu tega poročila omenjenih pesniških tradicij, pa se konvencije skoraj povsem razblinijo, saj nobena beseda nima in noče imeti zgolj slovarskega pomena, nobena ne pripada samo jeziku, iz katerega prihaja, ampak se vsaka posebej in vse skupaj »sprehajajo« med jeziki, ustvarjajo »mostove« in »prehode« (pesmi Poljub nost ne, Am ach Bach, Ob pot oku, Mojcal), zaradi katerih tudi tiste najbolj vsakdanje besede v novem kontekstu učinkujejo nenavadno, presenetljivo, celo bizarno in so na videz ločene od znanih pomenov. Zato je pesmi v zbirki pesnik upravičeno poimenoval »male« in »nore« pesmi, saj se izmikajo vsem tistim pravilom, ki naj bi veljala za »poetična«; enako »male« in »nore« so v slovenščini kot tudi v nemščini.
Poezija Janija Oswalda je od začetnih zbirk naprej zvesta sama sebi, kar z drugimi besedami pomeni, da pesnik ves čas natančno in skladno s temeljnimi izhodišči svoje avtopoetike razvija vedno nove izrazne možnosti, s katerimi se vpenja v obe kulturi, slovensko in nemško.
Oswaldova poezija ima v sodobni slovenski liriki posebno mesto, kakor ima posebno mesto v Oswaldovem opusu nova zbirka Carmina mi nora. Zdi se, da je postavljena na geografsko in kritiško, nemara tudi recepcijsko obrobje, izmikajoča se pričakovanjem konvencionalnega branja in razumevanja poezije, samosvoja in brez generacijske podpore. Vendar pa je hkrati tudi ena najprodornejših, njeno iskanje po nedotaknjenih plasteh jezika, posebej tistega, ki po splošnem prepričanju ne velja za »poetično«, je dosledna, natančna in estetsko prepričljiva pot v sredico jezikovnih enigem. Vsaj za tistega bralca, ki pozna še kaj drugega od danes priznanih slovenskih pesniških struktur.