Moje neposredne izkušnje z založništvom in urednikovanjem so kratkotrajne, saj je založba, kjer jih pridobivam, stara komaj sedem let. Je pa moja kilometrina na tem področju vseeno veliko večja, saj ga s prevajalske in literarnovedne perspektive opazujem in na njem sodelujem že dobrih petindvajset let. Tole razmišljanje bo zato upoštevalo oba pogleda, pogled od blizu in pogled od daleč, da bi prvenstveno sebi, pa tudi bralcem, orisalo glavne značilnosti slovenske književne krajine iz perspektive majhnega in neodvisnega založništva.
Pri tem izhajam iz dveh izhodišč. Prvo je pred leti v zame žal nesrečno založenem katalogu slovenskega knjižnega sejma zapisal Zdravko Duša in ga zato navajam po spominu; Duša se je z nostalgijo oziral proti malim založnikom in poudaril, da je tudi Joyceu Uliksesa po dolgoletnem iskanju ustreznega založnika izdala tedaj povsem neznana majhna založba. Drugo pa je nedavna mobilizacija glavnih deležnikov na področju književne krajine, ki se je udejanjila ravno na svetovni dan knjige z dopoldansko predstavitvijo Bele knjige o prevajanju in večerno javno tribuno o stanju v založništvu. Ti apeli, pobude – nekatere med njimi prinašajo zelo konkretne predloge – so morda nastali relativno pozno in so zato bolj ali manj gasilske narave. A zame je njihov predznak pozitiven, ker so povezovalni in že zato vabijo k vnovičnemu premisleku o tem, kaj kot družba, država sploh hočemo in kje je v tej državi mesto kulture in knjig. Še posebej me pri tem zanima vloga in pomen majhnih in neodvisnih založb: kako nanjo gledajo sami in kako, če sploh, jih vidijo drugi.
Od knjižnega trga h književni krajini
Spraševanje o trgu in o tem, ali sploh obstaja, je v kapitalistični družbi skorajda nesmiselno. Trg je namreč dogma in o njem se zato nima smisla spraševati. Je v Sloveniji kaj drugače? In to celo v primeru, ko imamo v mislih knjižni trg z vso simbolno težo, ki jo knjiga v slovenskem prostoru ima?
Že res, da je zaradi svoje majhnosti le-ta specifičen, a vseeno obstaja, celo primerljiv je z globalnimi trendi, kot poudarjajo njegovi slovenski raziskovalci. Trg je od polisistemske teorije aksiom tudi v literarni vedi, katere domena je že tradicionalno ukvarjanje z besedili, tekstno kritiko, avtorjem in bralcem; ne nazadnje je tudi zadnji od splošno uporabljanih periodizacijskih -izmov, postmodernizem, stremel k preseganju razpoke med visoko, kanonizirano in žanrsko literaturo, o čemer sem razmišljala pred leti. Po letu 1998, ugotavlja Miha Kovač, se je tudi v Sloveniji dokončno uveljavilo tržno gospodarstvo, kar je vplivalo na slovenski knjižni trg, razdeljen na zasebni sektor (založnike) in javne inštitucije (univerzitetne in raziskovalne založbe; knjižnice), kar je vplivalo tudi na slovenski bralni okus, ki se je homogeniziral in hkrati komercializiral ter fragmentariziral. /…/