Samo Rugelj
Kako zdramiti kupce slovenskih knjig
Po dolgi in mrzli in zelo sneženi zimi je končno prišlo nekaj prvih toplejših pomladnih dni, zato sem iz kolesarnice izvlekel zaprašeno kolo, ga očistil, se usedel nanj ter se odpeljal proti službi. Svež veter v laseh mi je kuštral misli in me odnesel daleč stran, potem pa sem na eni večjih ljubljanskih ulic drugega za drugim opazil naslednje štiri velike obcestne plakate:
Mimogrede, med vožnjo, sem skušal prebrati, kakšno zgodbo pripovedujejo in komu so namenjeni. Vendar ni šlo, skoraj sem telebnil s kolesa, zato sem ga moral razjahati ter se ritensko vrniti do prvih dveh plakatov.
Natančno sem jih pregledal od vrha do tal. Bili so več kot pomenljivi. Fotografije so bile profesionalno posnete, ljudje na njih arhetipi različnih osnovnih ciljnih motorističnih skupin (mačo, mladi frajer, močna ženska in stari cestni maček), slogani inteligentno nedvoumni, osnovna poanta kampanje jasno razvidna, njen financer pa tudi. Da o tajmingu, torej časovnem plasiranju in lansiranju same kampanje, ki se je začela ravno v tistih dneh, ko motoristi iz garaž potegnejo svoje jeklene konjičke, niti ne govorim. Bil je idealen čas in idealna preventivna kampanja, ki je apelirala na previdnost motoristov, ki se po zimskem času spet vračajo na ceste.
To me je spomnilo na pomladni čas pred tremi leti, na pomlad 2015.
Kampanja za knjigo
Zbrani z različnih knjižnih vetrov, od predstavnikov največje založbe do neodvisnih založnikov s samo eno knjigarno in tistih, ki o knjigah in knjigotrštvu poučujejo, pa tudi tistih vmes, smo takrat sestavili skupino, katere cilj je bil pripraviti kampanjo, s katero naj bi široko slovensko javnost ozaveščali o pomenu branja in posedovanja knjig. Vse skupaj je potekalo pod okriljem Javne agencije za knjigo, ki naj bi v nadaljevanju operativno izpeljala in financirala kampanjo, sestanki pa so potekali na Gospodarski zbornici v okviru Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev.
Razlog za te sestanke je bila študija Bralna kultura in nakupovanje knjig, ki se je raziskovalno odvila poletje poprej, rezultati pa so bili predstavljeni jeseni 2014. Osnovni podatki so bili skrb vzbujajoči, med njimi pa je, vsaj meni, v oči najbolj padel ta, da se je odstotek tistih, ki se jih šteje za resnejše kupce knjig, torej tistih, ki kupijo približno eno knjigo na mesec, v času od prejšnje raziskave, ki je potekala petnajst let prej, torej ob koncu drugega tisočletja, zmanjšal za več kot polovico. Z drugimi besedami: leta 1999 je med resnejše kupce spadalo še okoli sedem odstotkov odraslih prebivalcev, nekaj manj kot dvajset let pozneje pa samo še trije odstotki.
Naj te številke prevedemo v nekaj bolj konkretnega: v dveh desetletjih je število tistih, ki si doma ustvarjajo lastno knjižnico, padlo za dobro polovico. Če recimo vsak mesec kupiš eno knjigo, boš v toku svojega aktivnega življenja od približno dvajsetega leta do konca delovne dobe kupil in potem tudi imel nekaj več kot 500 knjig. To pa je po raznih raziskavah število knjig, ki neposredno vpliva na izobraženost družinskih članov in s tem posredno tudi na njihovo vlogo v družbi ter na njihove prihodke.
Na podlagi različnih statističnih prikazov, ki so bili del raziskave, je bilo jasno razvidno, kdo je ključen kupec knjig v sedanjosti in bližnji prihodnosti. To so izobražene in aktivne ženske v mlajših srednjih letih, ki po eni strani skrbijo za to, da na življenje pripravijo svoje odraščajoče otroke, po drugi strani pa so v življenju na točki, ko si želijo zastaviti še kake nove izzive, zato se z zanimanjem samoizobražujejo ter še naprej »delajo« na svojem vsestranskem kultiviranju. Ob razmišljanjih o tej kampanji smo zato upoštevali tudi to. Na nekaj kar konstruktivnih sestankih smo že prišli do glavnih vsebinskih izhodišč, ki bi lahko bila osnova za oglaševalsko agencijo, ki bi to prevedla v marketinški jezik. Potem pa se je hipoma nekaj preobrnilo. Od nekje je prišla informacija, da je projekt ustavljen in da bo realiziran v nekakšni drugačni obliki. Ni nam bilo jasno, zakaj se je to zgodilo niti kako je do tega prišlo.
Kaka dva meseca pozneje je bilo res lansirano nekaj, česar sicer ne morem imenovati kampanja, čeprav je imelo ime: Bližji knjigi. Natisnjeni so bili majhni plakati, mislim, da sem enega celo videl v izložbi neke knjigarne, posneti pa so bili tudi trije oglasni videospoti, ki so – milo rečeno – zelo nespretno komunicirali povezavo med nastopajočimi osebami in knjigami ter sem jih videl le prek nekih linkov na računalniku. Ni bilo jasno, kaj naj bi te osebe počele in v kakšnem razmerju so do knjig, do branja in do kupovanja knjig.
Za lansiranje kampanje je bil – tako smo izvedeli neuradno – sklenjen dogovor z nacionalno televizijo, ki naj bi to kampanjo aktivno predstavljala na vseh svojih platformah. Vendar ne vem, če sem kako predstavitev dejansko videl v svojem naravnem okolju. Če bi izbirali najslabšo možno kampanjo za knjigo, ki jo je mogoče narediti, bi bila Bližji knjigi v resni konkurenci za zmago. To je kmalu postalo jasno tudi tistim, ki so jo zagrešili. Pospravili so jo v kot in nanjo pozabili.
Nikoli nisem izvedel, kakšni so bili njeni stroški in zakaj je bila izvedena brez koordinacije s skupino, ki je bila prvotno izbrana za ta projekt. Vse to je za zmeraj ostalo zavito v tančico skrivnosti tudi vsem nam, ki smo aktiven del panoge, za katero je bila kampanja narejena. Kaj šele vsem drugim.
Ideja o celoviti nacionalni kampanji za promocijo knjige pa je dobila nenavaden epilog lansko poletje na založniškem kongresu, ko je tedanji direktor Javne agencije za knjigo pojasnil, da je izvedba resnejše kampanje o ozaveščanju v zvezi s knjigo finančno in organizacijsko tako zahteven projekt, da lahko steče in poteka zgolj v okviru medresorskega usklajevanja različnih ministrstev, ki zagotovijo ustrezna sredstva in kadre. Tisti, ki smo bili pri vsem skupaj zraven že dve leti poprej, smo samo debelo gledali, kako se je začetna naklonjenost izpeljavi tega projekta preobrnila. Nekaj mesecev pozneje se je tedanji direktor Javne agencije za knjigo poslovil s tega delovnega mesta in odšel drugam.
Na vse to sem se spomnil, ko sem videl motoriste na plakatih.
Kampanja Motorist za vedno
Ko sem zagledal te plakate, sem se namreč počutil, kot bi me nekdo s kladivom udaril po glavi. Ti plakati so predstavljali ravno to, materializacijo elegantno izpeljane kampanje določene javne institucije na neko temo, s katero so skušali vplivati na vedenje določenega tipa populacije.
Nisem si mogel kaj, da vsega skupaj ne bi še malo raziskal. Pogledal sem na spletno stran naročnika te akcije, Javne agencije Republike Slovenije za varstvo v prometu, če vse skupaj komunicirajo tudi tam. Seveda je bil odgovor pritrdilen. Preveril sem, ali imajo svoj profil na socialnih omrežjih. Seveda ga imajo. Iz njega je bilo razvidno, da je ta preventivna kampanja dejansko zastavljena še širše, da ima svoje ambasadorje, da so vanjo vključili celo igralce itn. Nič, sem rekel, ne preostane mi drugega, kot da vse skupaj še osebno preverim pri direktorju te agencije, ki ga sicer osebno ne poznam. Napisal sem mu vljudno pismo, v katerem se ga vprašal, ali mi lahko pojasni nekaj detajlov in mi pove okvirne stroške te akcije.
Odgovor je prišel že naslednji dan, potem pa sva nekaj reči razčistila še po telefonu. Vse, kar mi je povedal, je zvenelo logično. Akcijo Motorist za vedno so začeli pripravljati že lani. Izbrali so manjšo, propulzivno agencijo, ki jo je bila pripravljena in sposobna izpeljati na celotni medijski infrastrukturi, od plakatov in televizije do radijskega in spletnega oglaševanja. Angažirali so ambasadorje te akcije, med njimi tudi javne osebe, ki so jim celo nekaj malega plačali. Že iz prejšnjih raziskav so ugotovili, da mora akcija potekati vsaj dva tedna na visoki intenzivnosti, da jo ljudje sploh zaznajo, v splošnem pa bo potekala do poletja in še naprej. Učinkovitost vseh takih akcij natančno merijo, da jih v prihodnje potem prilagodijo in nadgradijo. Strošek: nekaj deset tisoč evrov. Torej tak, ki je povsem v okviru proračuna, ki ga ima za te reči tudi Javna agencija za knjigo.
Zakaj torej knjižna agencija, ki bo ob koncu tega leta obeležila že deseto leto svojega obstoja (ustanovljena je bila v začetku leta 2009), do zdaj ni uspela izvesti kake take kampanje? Znano je, da so tovrstne nacionalne kampanje nujne za izboljšanje splošnega položaja knjige; tega se denimo dobro zavedajo Nizozemci, ki v okviru institucije CPNB (www.cpnb.nl) aktivno promovirajo knjige in branje že več desetletij, svoje dejavnosti pa so pred leti predstavili tudi na našem knjižnem sejmu.
Obstaja samo en logičen odgovor: nikomur se ni zdelo, da bi bilo to res treba narediti. Ne glede na dejstva.
Dejstva
V zgolj devetletnem obdobju, med letoma 2008 in 2017, se je obseg slovenskega knjižnega založništva zmanjšal na polovico. Določeni segmenti knjižnega trga, ki so nekdaj predstavljali pomembne tržne aktivnosti, povezane s knjigo, so praktično ugasnili oziroma so se zelo zmanjšali (denimo direktna prodaja višjecenovnih knjig). Učbeniški trg kot eden pomembnih gradnikov slovenske knjižne pokrajine je zaradi različnih vladnih intervencij doživel precejšen upad. Kar nekaj srednje velikih založb, ki so uspešno delovale do začetka krize, je ugasnilo ali pa so zelo skrčile obseg svojega delovanja. Novi resnejši založniki se v tem obdobju niso pojavili. Pozitivni gospodarski kazalci zadnjih nekaj let za našo družbo kot celoto pri slovenski knjigi še vedno ne kažejo vidnejših znakov otoplitve.
Videti je, da konsolidacije slovenskega založništva še zdaleč ni konec. Po eni strani prihaja do menjave generacij v založbah, ki so bile ustanovljene v zadnjih tridesetih letih z zanosom javnega ali zasebnega interesa. To povzroča ugašanje nekaterih malih zasebnih založb in kreativno usihanje nekaterih drugih majhnih založb, ki delujejo v javnem interesu. Vzporedno poteka tudi prestrukturiranje nekaterih večjih založb, ki niso dosegle dovolj velikega obsega poslovanja, da bi lahko stabilno plule po nemirnem slovenskem knjižnem morju.
Po drugi strani pa smo priča nadaljnjemu zamegljevanju pogleda na kulturo s strani vsakokratne vladajoče politike; knjižna kultura in kultura nasploh ima vse manjšo vlogo. Kaj torej knjižno založništvo čaka v srednjeročni prihodnosti, če ne bo ta panoga v kratkem času dobila nekaj dodatnega javnega pospeška?
Navzgor vsaj toliko časa kot navzdol
Družbeni sistemi nas na splošno učijo, da vnovična vzpostavitev že doseženega stanja traja vsaj toliko časa kot njegovo nazadovanje. Po tej logiki bi lahko sklepali, da bo knjižno založništvo potrebovalo vsaj deset let, da bo prišlo na obsege poslovanja pred krizo. Je to res? Bi šlo morda hitreje? Ali pa je splošno družbenokulturno dogajanje v zadnjem desetletju na nakupnih in bralnih navadah Slovencev pustilo take brazgotine, da si panoga sama ne more več opomoči in zlesti na nekoč že doseženi nivo, ne da bi pri tem sodelovala tudi širša javna skupnost?
Poglejmo dve zgodbi, ki ponazarjata, kako je mogoče sanirati poškodovane družbene podsisteme.
Saniranje človeka
Več kot dvajset let sem v okviru dejavnosti socialno-andragoške metode, ki jo je izvajal moj oče, psihiater dr. Janez Rugelj, osebno prisostvoval zdravljenju ljudi, ki so se spotaknili na poti življenja in zdrknili v različne odvisnosti, ob tem pa si uničili medsebojne odnose ter (nekateri) zavozili tudi delovno kariero. Na tem mestu seveda ne bom razlagal podrobnosti tega prevzgojnega sistema, povem naj samo to, da je temeljil na vsestranski aktivaciji »sfaliranca«.
Kaj je bil eden ključnih elementov programa, po katerem je potekala prevzgoja? Morda to ni nenavadno, vendar je bilo izjemno pomembno poudarjanje tega, da povrnitev v prejšnje, zdravo stanje traja vsaj toliko časa, kot je znašal zdrs. Kaj je to pomenilo v praksi? Zdravljencu je bil zagotovljen uspeh sodelovanja v tem programu pod pogojem, da ga bo izpolnjeval vsaj tri leta (kar je bila okvirna dolžina osnovnega programa), še bolje pa, da v njem vztraja vsaj pet let – po petih letih programa se k spodrsnjenemu načinu življenja ni več vrnil praktično nihče. Čas petih let sicer najpogosteje ni bil ekvivalenten trajanju življenjskega zdrsa, vendar pa je v petletki spremenjenega načina življenja in drugačnih navad ob nenehni preverjanju doseženega, večini vseeno uspelo zasidrati drugačen življenjski stil, ki je zagotavljal, da ne bo več prišlo do spotika v prejšnje stanje.
Ob tem je oče kot eno od vodil uporabljal nasvete iz knjige Na drugačen način (Change), po kateri reševanje osebnih ali pa tudi sistemskih problemov na splošnem nivoju lahko poteka na dva načina. Prvi predstavlja t. i. rešitve prve vrste, ki samo simptomatično posežejo v nastali problem in ga skušajo sanirati z mimogrednimi in hitrimi, včasih tudi na videz paradoksalnimi rešitvami. To ima v nekaterih primerih lahko tudi znatne pozitivne učinke. Avtorji knjige, Warzlawick, Weakland in Fisch, tako dokazujejo, da so logični pristopi in zdravorazumski ukrepi pri reševanju določenih tipov problemov pogosto neuspešni in da so – paradoksalno – »nelogični« in »iracionalni« ukrepi pri doseganju želenih sprememb marsikdaj bolj učinkoviti. V tem smislu ponujajo rešitve, ki so usmerjene k dejanjem namesto k iskanju vzrokov.
Seveda pa tovrstni pristopi reševanja problemov niso uporabni na vseh področjih, še posebej ne na takih, ki so posledica dolgotrajnih negativnih trendov, bodisi na nivoju posameznika bodisi večjih družbenih sistemov. V tem primeru je treba uporabiti t. i. rešitve druge vrste, ki v temelju spremenijo obstoječe vedenje, zastavijo delovanje na novih temeljih ter vztrajno in postopno pripeljejo do spremembe in izboljšanja obstoječega stanja.
Slovensko založništvo je gotovo tako velik in kompleksen sistem, ki za resnejšo izboljšavo potrebuje rešitve druge vrste, obenem pa potrebuje tudi nekaj čim hitrejše akcije v obliki kratkoročnih rešitev prve vrste.
Izkušnje s Hrvaške
Pred nekaj leti je imela na slovenskem knjižnem sejmu predavanje ena od vodilnih oseb tedaj velike hrvaške založbe Algoritam, ki je imela v založništvu za seboj že desetletja dela. Ob analizi hrvaškega založništva v kriznem času je predavatelj knjižno založništvo v kriznih časih lepo postavil v splošni gospodarski kontekst.
Razložil je nekako takole: Založništvo je panoga, v kateri običajen poslovni cikel traja približno eno leto, kolikor je v povprečju potrebno, da izbrana knjiga izide (nekatere knjige, kadar se poskušajo ujeti razni roki, tržni ali subvencijski, sicer izidejo precej hitreje, vendar je povprečje še vedno približno leto dni). To v praksi pomeni, da se manjši gospodarski zastoji, torej taki, ki so krajši od enega leta, pri založništvu niti ne poznajo, saj je to v vsakem trenutku zastavljeno za najmanj dvanajst mesecev vnaprej. Če pa zastoj traja dlje, začne to na založništvo vplivati tudi na ravni produkcije. Pri založbah namreč začnejo razmišljati o postopni prilagoditvi števila novih knjižnih naslovov, ki jih nameravajo izdati, ter o stroških, povezanih s tem, v novih gospodarskih razmerah.
Pomembno pa je, da založništvo v majhnem jeziku, kot je hrvaški ali slovenski, nikakor ne more vplivati na splošne gospodarske razmere. Res je celo nasprotno; knjižno založništvo je v tem primeru dejansko talec splošnih gospodarskih razmer, saj ljudje ob zmanjšanih prihodkih najprej črtajo kupovanje knjig, to je eden prvih varčevalnih ukrepov. Proti temu ni zdravila niti ustreznega orodja. Tako pač je, in s tem se je treba sprijazniti. Na Hrvaškem (podobno je tudi pri nas) je takrat kriza trajala že kar nekaj klasičnih založniških ciklov, kar se je seveda vse bolj neposredno kazalo tudi na številu izdanih knjižnih naslovov in njihovi prodaji, ki je strmo padala, založbe pa silila v nadaljnje klestenje stroškov in nekakšno fazo hibernacije, v okviru katere so se založbe skušale osrediniti na prodajanje starih naslovov in knjig, po možnosti tistih, ki so že v skladiščih in pri katerih ni bilo skoraj nobenih novih stroškov.
Kaj se je zgodilo nekoliko pozneje, vemo. Sredi lanskega leta je Algoritam objavil stečaj. Založba krize ni zdržala, za seboj pa je pustila velike dolgove. Knjigarniška veriga, ki so jo imeli skupaj z založbama Profil in Mozaik se je zaprla in lanski predpoletni obisk Hrvaške je kazal precej žalostno sliko, ki je trajala nekaj časa.
Potem pa se je bolj ali manj hitro zgodilo nekaj reči. Prvič, založba Znanje tik pred vstopom v poletje na največjem zagrebškem mestnem trgu, Trgu Bana Josipa Jelačiča, organizirala enotedensko prireditev z imenom Knjige v srcu mesta. Najeli so velik pokrit šotor, povabili še ostale založbe in teden dni tistim Zagrebčanom, ki so razmišljali o poletnem branju, ponujali več kot pet tisoč različnih knjižnih naslovov. Bilo je nekaj učinka, seveda pa je šlo za tipično rešitev prve vrste. (Odveč je pripomniti, da sem v tem času obiskal Zagreb, posnel nekaj fotografij te akcije ter jih poslal Javni agenciji z apelom, naj se kaj takega v prihodnje spodbudi tudi pri nas. Take in podobne pobude zaman pošiljam že vrsto let.)
Drugič, zagrebški župan je na jesenskem knjižnem sejmu Interliber založnikom praktično podaril del razstavnega prostora, saj jim je zanj zaračunal samo simbolno eno kuno (torej 15 centov) na kvadratni meter. Poteza je založnikom prinesla nekaj dodatnega denarja in izboljšala njihovo likvidnost; to je bila še ena hitropotezna akcija. Poleg tega je nekaj podobnega obljubil tudi za najem knjigarniških prostorov v primerih, v katerih je lastnik nepremičnine samo mesto.
Tretjič, knjigarniški trg se je začel počasi konsolidirati sam od sebe, s samoniklo podjetniško pobudo. Nekatere od obstoječih knjigarniških lokacij so prevzeli obstoječi igralci na tem trgu, pojavili pa so se tudi nekateri novi, ki so prej delovali v drugi, denimo papirniški dejavnosti, in prevzeli nekaj knjigarn. To je že bila bolj dolgoročna rešitev, a je temeljila na podjetniški aktivnosti, ne pa na sistemski kulturni politiki.
»Založništvo je kot morska zvezda,« mi je na minulem slovenskem knjižnem sejmu komentiral eden od knjižnih agentov iz nekdanje Jugoslavije, ki to dejavnost spremlja že nekaj desetletij, »če odrežeš ali odtrgaš kak njen krak, bo nekako zmeraj zrasel nov. Založništvo je dejavnost, ki se zmeraj nekako zaraste.« To je seveda res.
Vprašanje pa je, na kakšnem nivoju (še) deluje.
Lahko kupce knjig zdrami založništvo samo?
To velja tudi za Slovenijo, ki je do zdaj na področju knjigotrštva ni doletel tako velik udar, čeprav se je tudi pri nas zaprlo nekaj knjigarn. Tako lahko slovensko založništvo v naslednjih letih sámo poskuša izboljšati svojo dejavnost (kar bo seveda tudi poskušalo). Toda pri tem ima vsak od akterjev omejene možnosti.
Majhen založnik lahko knjižni program poskuša prilagoditi potrebam na trgu (tisti, ki zanj dobivajo javno podporo, tega seveda ne morejo storiti). Lahko poskuša razvijati in razviti dodatne (direktne) prodajne poti. Lahko izboljša svoje baze kupcev. Lahko poskuša izboljšati stike z upravitelji/lastniki knjigarn. Lahko vloži nekaj več sredstev v promocijo svojih knjig. Lahko izboljša odnose z mediji. Vendar pa to lahko počne zgolj v okviru okolja, ki je knjigam relativno neprijazno.
Večji knjižni založnik ima še nekaj dodatnih možnosti. V svojih knjigarnah, če jih ima, lahko v ospredje (še bolj) postavlja svoje knjižne naslove. Lahko izvaja tržne aktivnosti, v katerih povezuje knjižne naslove, ki jih izda, s prodajnimi mesti, ki jih obvladuje. Lahko izvaja specifične tržne aktivnosti na prodajnem mestu in kupcem ob nakupu kake knjiga ponuja nabor novih. Vendar tudi vse to lahko počne znotraj družbenega okolja, ki knjigam ni posebej naklonjeno.
Nesmotrno pa bi bilo pričakovati, da lahko slovenski knjižni trg sam priskrbi tudi rešitve druge vrste. Premajhen je in na splošno preveč vezan na javne institucije (knjižnice, šole, fakultete, institute, zavode, muzeje, Javno agencijo za knjigo itn., ki vsi tudi predstavljajo del knjižne verige), da bi lahko sam, zgolj z lastnimi sredstvi in kadri, ki so povrh vsega vsak dan operativno vpeti v izbiranje, urejanje, izdajanje in promocijo svojih knjig, začrtal, financiral in izvedel tovrstne rešitve.
Trajnejše rešitve druge vrste lahko dobimo samo s pomočjo javnih institucij. V nadaljevanju jih bom nekaj naštel, pri čemer velja pripomniti, da se bom osredotočil na tiste, ki so izven učbeniškega segmenta.
Vloga javnih institucij pri revitalizaciji knjižnega sektorja
S kakšnimi ukrepi javni sektor sploh lahko poseže na knjižno področje? Prej omenjena kampanja, s katero smo se ukvarjali pred tremi leti, je samo najbolj neposredna promocija pomembnosti posedovanja in branja knjig eni največjih in najpomembnejših ciljnih skupin. Vendar pa ima taka kampanja lahko tudi dolgoročnejše učinke. Glede na rezultate raziskave o bralni kulturi in nakupovanju knjig se posedovanje vsaj stotih knjig v domačem okolju kaže kot nekakšna meja, ki začne spodbujati nakupovanje knjig. Zato je lastna, četudi morda majhna osebna knjižnica dijaka ob koncu srednje šole, sestavljena iz dijaku ljubih knjig, eden najzanesljivejših spodbujevalcev poznejšega branja in nakupovanja knjig – pri njenem ustvarjanju imajo seveda najpomembnejšo vlogo starši.
Poleg žensk v najboljših letih so druga najpomembnejša skupina, na katero se velja usmeriti, mladi, starih od petnajst do štiriindvajset let, torej tisti, ki so že vstopili v bralni in tudi v nakupni proces knjig. S primerno nacionalno kampanjo se lahko trdneje zasidrajo v tem procesu. Vendar bo, če želimo na tem področju izpeljati celovitejše procese, treba zakopati globlje. Skoraj najpomembnejše je spreminjanje bralnih procesov in trendov znotraj izobraževalnega procesa.
Šole kot graditeljice stabilnih bralnih navad pri mladih
Iz rezultatov raziskave, ki smo jo opravili tedaj, je jasno razvidno, da recimo leposlovne knjige dolgoročno kupujejo predvsem tisti, ki preberejo vsaj eno leposlovno knjigo na dva meseca oziroma vsaj šest knjig na leto. Večina odraslih bralcev, ki bere leposlovje, bere slovenske in prevedene romane, saj ti skupaj tvorijo več kot štiri petine vseh branih knjig (druge leposlovne zvrsti so precej manj brane). To bi morali upoštevati tudi pri dolgoročnem usmerjanju osnovnošolske in srednješolske šolske knjižne vzgoje.
Ta je zdaj v osnovni šoli zastavljena iz obveznega domačega branja in neobvezne bralne značke, v srednji šoli pa iz obveznega domačega branja. Za stabiliziranje dolgoročnih bralnih navad bi bilo torej optimalno, da bi učenci in dijaki prebrali vsaj eno leposlovno delo na mesec.
Ponekod v srednjih šolah se denimo dogaja, da dijaki v kakem šolskem letu prebirajo predvsem ali zgolj eno literarno zvrst (recimo drame), s katero se bodo kot odrasli bralci praviloma redkeje srečevali. Eden od mojih otrok, ki je v srednji šoli, ima prav takšno izkušnjo: branje dram, to leto predvsem Cankarjevih (teh potem v okviru šolskega procesa niti ne povežejo še z ogledom gledališke predstave), čemur pa ne sledi branje romanov ali kratkih zgodb, ki je ključno za bralno kultiviranje. To pomeni, da ni vzdrževana stabilnost njihovega bralnega procesa, zaradi česar se ta lahko razdrobi ali celo povsem ugasne.
Navajanje učencev in dijakov na kontinuirano in trajno branje leposlovja je seveda mogoče samo tako, da se jim »predpisuje« tudi knjige, ki jim vzbujajo veselje do nadaljnjega branja. Zato bi moral biti leposlovni program sestavljen raznoliko in bi moral še posebno v srednji šoli, ko se dokončno oblikujejo stabilne bralne navade, vključevati tudi knjige, ki so zunaj domače in tuje leposlovne klasike. Izsledki raziskave namreč kažejo, da šola ni samo pozitivni, temveč tudi pomemben negativni dejavnik pri oblikovanju poznejšega odnosa do branja knjig, kar bi vsekakor moralo vplivati na splošen okvir šolskega knjižnega programa. Digitalne tehnologije, pametni telefoni, socialna omrežja so v tretjem tisočletju tako spremenili bralno izkušnjo in bralne prakse, da to terja ustrezno posodobitev šolskega programa.
Da bi prišlo do resnejših sprememb v šolskem dojemanju branja kot bistvenega procesa za ustvarjanje dolgoročnih bralcev, bi se morale šole končno spoprijeti z dejstvom, da so pogosto tudi same del problema.
Prenova bralne značke
Enako velja za bralno značko kot izjemno pomembno institucijo za spodbujanje branja. Tudi ta ima tudi manj spodbudno plat. Rezultati bralne značke, torej števila njenih udeležencev in tistih, ki izpolnijo pogoje za njeno pridobitev, namreč zelo nihajo, tudi na istem geografskem območju. Na območju Ljubljane, denimo, so šole, v katerih bralno značko osvoji samo 15 odstotkov učencev, pa tudi šole, v katerih bralno značko uspešno doseže 75 odstotkov učencev. To je petkratna razlika v deležu udeležencev. Kaj je razlog za take razlike? Najbrž je najpomembnejše to, kako k vpeljavi bralne značke na posamezni šoli pristopajo posamezni učitelji in knjižničarji, torej koliko so sami pripravljeni in sposobni navduševati in navdušiti učence za branje.
Vnovični premislek o vlogi in nadaljnjem razvoju bralne značke (skupaj z njenim stabilnim financiranjem) bi bil torej še kako potreben.
Knjižnice kot spodbujevalke bralnih in nakupovalnih navad pri mladih
Tisti, ki obiskujejo knjižnico vsaj enkrat na mesec, so po rezultatih raziskave veliko pogosteje tudi kupci knjig različnih intenzivnosti, kot tisti, ki knjižnice obiskujejo redkeje. Glede na to, da so šolske knjižnice pogosto v nezavidljivem stanju – tako glede infrastrukture kot glede celovite knjižne ponudbe in najnovejših knjižnih izdaj, in to se je v zadnjem desetletju samo še poslabšalo –, je najbrž smiselno prilagoditi izobraževalni proces tako, da učenci in dijaki vsaj enkrat na mesec obiščejo najbolje opremljeno in založeno knjižnico v bližini.
Zahajanje v knjižnico in branje knjig najbolj učinkovito ustvarjata dolgoročne bralce ter posledično kupce knjig. Glede na to, da ima pozitiven učinek na branje in poznejše kupovanje že samo izposojanje knjig, bi lahko v šolah sistematično začeli organizirati akcije medsebojnega posojanja knjig. V nekem spontanem okviru se posojanje knjig (med neznanimi ljudmi) že dogaja s t. i. knjigobežnicami, tovrstne akcije pa bi se lahko preselile tudi na osnovnošolsko in srednješolsko knjižno polje.
Ukrepi glede informiranja o knjigah
Po izsledkih raziskave dobro dostopne informacije v zvezi s knjigami pozitivno vplivajo na knjižnonakupne navade anketirancev. Pri tem izstopajo tiskovine, specializirane za knjige (kar je logično, saj se večina slovenskih knjig proda v tiskani obliki), in spletne strani, specializirane za knjige, ki omogočajo dostop od koder koli. V produkcijo in krepitev teh vsebin je zato gotovo smiselno usmeriti dodatna sredstva, in sicer v a) krepitev portalov, bogatih s knjižnimi informacijami, b) krepitev in osveževanje spletnih strani založb, ki izdajajo knjige v javnem interesu, ter c) spodbujanje nastajanja oziroma razširjanja tiskovin, ki v čim višji nakladi prinašajo jasno strukturirane informacije o knjigah.
Navedel bom samo primer iz Islandije, kjer kupijo skoraj trikrat več knjig na prebivalca kot pri nas: tam vsako jesen, ob manjši participaciji založnikov, izdajo katalog knjig, ki so izšle v tekočem letu, in ga pošljejo vsem gospodinjstvom na otoku. V jesenskem in predbožičnem času je to prvovrstna informacija in nepogrešljiv vodnik za vse, ki jih zanimajo knjige.
Pisal sem že o tem, kako so domači človeški viri na tem področju razdrobljeni na različne spletne platforme, ki prav zato do zdaj še niso uspele pridobiti ustrezne prebojne moči. Ker pa gre za nove tehnologije z vse večjim vplivom na vsakdanje življenje, kar kaže tudi uporaba podatkov pri tako občutljivih rečeh, kot so volitve, je še kako pomembno čim prej razviti jasno strategijo informacijskega obveščanja na tem področju.
Sklep
Slovensko knjižno založništvo bo v naslednjih letih aktivno vpeto v nekaj pomembnih mednarodnih projektov, kot je Slovenija, častna gostja knjižnega sejma otroške in mladinske literature v Bologni leta 2021 in Slovenija, častna gostja knjižnega sejma v Frankfurtu leta 2022. To so večletni in zahtevni projekti, ki bodo v tem obdobju zahtevali kar nekaj energije tistih, ki so zaposleni na javnih funkcijah v službi slovenskega založništva.
Prav zato je pomembno, da se ob mednarodnih projektih ne pozabi na osnovo: to je domača knjižna pokrajina z vsemi ranami, ki jih je dobila v zadnjem desetletju. Če kdo, prav slovensko knjižno založništvo ravno v tem času ugodnih gospodarskih gibanj nujno potrebuje rešitve obeh vrst: na eni strani jasno usmerjen javni pospešek s kratkoročnimi učinki na povečanje prodaje knjig, na drugi pa dolgoročnejšo in v resnici medresorsko strategijo, ki bo bolj poglobljeno in temeljito oblikovala prihodnje zavedanje na področju branja in posedovanja knjig. Morda je čas za letošnjo predpoletno akcijo že zamujen. Vsekakor pa je jesen več kot primerno obdobje, da se predstavi kaj izvirnega in spodbudnega.
Ko bodo motoristi ob koncu poletja pospravili motorje, bo namreč več kot pravi čas za knjige.