Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Tina Vrščaj: Pisateljica in smisel

Sodobnost / Uncategorized  / Tina Vrščaj: Pisateljica in smisel

Tina Vrščaj: Pisateljica in smisel

Po dolgih mesecih se je končno spet pojavila možnost, da sem za kakšno uro pustila delo in sama odšla na daljši obhod po bližnjem gozdu. Ko noge po urah bingljanja z vrtljivega stola prisilim, da ponesejo vso težo telesa, da se začno ritmično izmenjavati in opravljati zdravilne razdalje, se tudi v zasedènih mislih nekaj zgane; in ko hodim toliko časa, da ne grizem več le v kolena, ampak tudi v zrak, sramotno zadihana, se misli odpro. Neposredno izkusim blagodejne učinke sprehoda. Zato se nikoli ne vprašam, zakaj se sprehajam. Smisel pohajanja po naravi, telesnega gibanja in še zlasti naporov je odporen proti črvu dvoma. Toda nekaj drugega je na grizljajoče črve dvomljivce precej občutljivo: Čemu služi moje delo? Zakaj vzgajamo same sebe in druge v pisatelje in bralce? Kaj literarno delo prinaša avtorju in bralcu in ali ima kak smisel samo na sebi – v primeru, da je avtor nanj že zdavnaj pozabil, bralcev pa sploh nikoli ni našlo?

Brskam za primerno palico. Na tleh najdem same preperele, zato odlomim na pol suho vejo s padlega drevesa. S palico v roki bi lahko zapela Kekčevo pesem, ampak trenutek ni dovolj poskočen. Niti ne potrebujem še ene olesenele noge. Palica bo služila za odganjanje stekle lisice, ki se pri belem dnevu pojavlja tod okoli. Torej ima še palica, tako kot sprehod, svoj smisel: lahko mi reši življenje.

Zakaj pa danes tako krčevito rešujemo literaturo? Občutek imam, da veliko dobrih pisateljev danes piše v nekem mrtvem jeziku, ki ga nihče več ne govori, in da se naši romani, pesniške zbirke ali karsižebodi mrtvojezično literarnega, skrbno pospravlja v skrivne kote, kjer z odsotnostjo ne more več opozarjati na svojo brezsmiselno eksistenco. V dislocirano skladišče, ki ga ne najdete na nobenem zemljevidu. Za svoje delo se je tak pisatelj sicer na smrt namučil. Umrl je z dobrim občutkom, da je nekaj naredil in nekaj pustil za sabo. Toda kaj, če ima to, kar je naredil, še manj učinka kot pik čebele, ki mora, potem ko pusti želo v mesu drugega bitja, prav tako umreti?

Ko prispem do drobnega izvira pitne vode, pod hladni kristalni curek nastavim čašo iz dlani. Curek je tako tanek, da čakam nekaj sekund, preden se dlan napolni, nato brž izpijem nabrani požirek. To naravno gesto, ki me očiščevalno poveže s praljudmi, ponavljam, dokler se ne odžejam. Preštevam čaše. Dlan nastavim sedemintridesetkrat. Potem nadaljujem s premikanjem nog po poti in misli se vprežejo v zanimivo vprašanje: koliko mojih znancev bi si vzelo toliko časa za pitje vode? Ali ni sedemintrideset vendarle že toliko visoko praštevilo, da do njega marsikdo ne seže? Marsikomu je denimo pretežko zbrano prebrati sedemintrideset besed v knjigi. Izplen ne poplača truda. Če so te besede razpršene po spletu, dosežejo oči neštetih bralcev (pravzaprav gledalcev). Če pa so spletene skupaj v eno samo verigo, kjer se vsak naslednji člen povezuje z vsemi prejšnjimi in prihajajočimi, če mora bralec (ali poslušalec) na nekaj zanimivega, relevantnega šele počakati, če se mora potruditi za nagrado, ki je zaenkrat onkraj njegovega obzorja, mu pozornost odfrči že po petnajsti besedi. Kolikokrat na ta račun ostanemo nepotešeni, ker traja nekoliko dlje in zahteva neizmerno potrpežljivost, da se med nami in drugim vzpostavi most? Ko se pogovarjam z ljudmi, zmeraj mislim, da mi bodo povedali še kaj, ali pa da bom sama lahko kaj dodala – v pojasnilo, pravzaprav tisto bistveno, do česar sploh še ni prišlo –, ampak trenutek, ki bi to omogočal, je hkrati že minil in ga še ni bilo. O bistvenem se morda lahko pomenimo v naslednjem življenju. To življenje odmerja čas le za tekoče posle.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar