Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Petra Koršič: Furlanka je dvignila krilo (Milan Vincetič)

Sodobnost / Uncategorized  / Petra Koršič: Furlanka je dvignila krilo (Milan Vincetič)

Petra Koršič: Furlanka je dvignila krilo (Milan Vincetič)

Milan Vincetič

 

Petra Koršič: Furlanka je dvignila krilo.

Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Prvenci), 2017.

 

Pesniški prvenec Petre Koršič je trodomen: troje razdelkov, poimenovanih po primarnih barvah (Rdeča, Bela, Modra), izmed katerih nosi vsaka kar celo paleto (pod)pomenov, je hkrati tudi troje registrov poetike, ki se zavezuje glasu, ki »se pred teboj odpre /…/, ne v besedah, ne z besedami, (ampak) dejansko, in v tebi«. Barve, ki jih uporabi za naslove razdelkov – mimogrede: Rdeča, Modra, Bela so tudi naslovi znamenite filmske trilogije Tri barve poljskega režiserja Krzysztofa Kieślowskega –,  so torej ploskve ali prostranstva (meta)fikcijskih (avto)toposov, ki jih poseli s senzibiliteto glasu, ki mora predvsem »prodreti skozi / razprta usta, da se zasliši grom / zgodovine, in jasnina«. Prav zaradi slednjega naletimo na mnogih mestih na medbesedilne navezave ali homage številnim pesnikom, glasbenikom, sorodnikom ali pa gre konec koncev zgolj za osebne dogodke/reminiscence, ki niso upesnjeni z »visokoletečimi besedami«, saj le-te strmoglavljajo, kot pravi pesnica v pesmi Dlani na ušesih, temveč na zemljevidih čuječih in čutečih dlani, v katerih naj, »če ni pristno, / odmre (že) danes«. Ali na kratko: svet, upesnjen v pričujoči knjigi, ni posesan iz palca niti niso »oblike oblik, / (ki) so / obsedene / samo same s seboj«, temveč predvsem boleča presečišča, ki »detektirajo zamolčano v družbenih konstruktih in mu dajo glas« (Alenka Jovanovski). Glas, ki je pred besedami, morda celo pred umetnostjo, katere »namen je / iz naših duš izprati / prah vsakdana«, kakor stoji v pesmi Prolog, ki se lahko bere – takó Alenka Jovanovski, s čimer soglašam tudi sam – kot »nekakšen pesniški manifest.« Manifest, ki ne nosi nujno aktualistične ali angažirane/revoltirane note, kajti pesnica gradi svojo naracijo predvsem iz (avto)refleksij, naslonjenih na »diktat besede in odprto glavo«, torej na imperativ resnice, ki je »pred filozofskim / konceptom in njegovo vprašljivo ostjo«. Čisto preprosto: njena poezija, čeprav najdevamo v njej premišljene konotacije na umetniške artefakte, predvsem likovne, je porojena iz blagoglasja podob, navezanih tako na naravo, čeprav ne gre za pričakovano pejsažiranje, kot na notranje tišine in praznine, v katere naseli zavest, »da nekaj je notri«.

            In ta nekaj je telo pesmi, ki ga gnete med dlanmi, ki »letijo, odtrgane od rok«. V pesmi Rojstvo, ki da je nastala ob platnih ruskega abstraktnega ekspresionista Marka Rothka ter ob zgodbah J. B. Freliha, tako zapiše: »Zame je pesem telo. In naseljevanje, / tudi svojega. Poezija niso besede // na platnu, poezija je prostor, / ki si ga jara gibka misel prilasti. /…/ Poezija ne pričuje // o življenju, poezija je pričevanje / življenja, ki bo.« In še: »Umetnost odpira most / v (novo) življenje, me uči motrenja / v ostenju.« Torej v kubusu/habitusu iz sten, ki se svobodno premikajo in razmikajo, stikajo, se sestavijo v strope, strehe ali se položijo v tla, kar lahko razberemo ali si brez zadržkov interpretiramo tudi iz pomenljivih Rothkovih platen, ki vsebujejo vertikale paralelnih ploskev/nians neke primarne barve. Tudi sama zgradba te pesniške knjige spominja na omenjena likovna dela: troje primarnih barv/razdelkov, katerih ostenja tvorijo podrazdelki. Tako v prvem razdelku z naslovom Rdeča, ki da je barva, takó Slovar simbolov, ognja in krvi, na splošno pa velja za temeljni simbol življenja, prevladuje ekspresivnost zamolčanega, torej nekakšna kričeča tišina, ki jo narekujejo glasovi ali podobe iz ozadja. V drugem razdelku, Bela – to naj bi bila barva prehoda –, smo priča »tišini, naokoli, in v njej«, nekakšnim, če parafraziram pesnico, bližinam na daljavo, blagemu tipanju in umanjkanju v neznano, tudi v nevidno; lirski toni so tako čisti in potajeni, telo pesmi pa je napolnjeno tako s širokimi prozno ubranimi verzi (Oko ciklona) kot s pridihom impresivnega, tudi haikujevskega krajinarstva. Modra, po kateri je naslovljen zadnji razdelek, je, po Slovarju simbolov, najgloblja in najbolj nesnovna med barvami, hkrati pa tudi najhladnejša in najčistejša; stopiti v modro pa je tudi »stopiti na drugo stran zrcala«, torej ne v meso, temveč v telo in podkožje pesmi. Lirski subjekt v omenjenem razdelku zato smelo prestopi iz ostenja »naše same male zasebnosti« v pre(d)hodne »prostore za sanje in občasne vrtoglavice«. /…/

 

Ni komentarjev
Objavi komentar