Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Mirana Likar Bajželj: Kri ni voda

Sodobnost / Uncategorized  / Mirana Likar Bajželj: Kri ni voda

Mirana Likar Bajželj: Kri ni voda

Kje si, profesorica naša! Postala si prava pisateljica! Zdaj me je kar strah pričat s tabo, ker sem pozabila veliko slovenskih besed. Pa vse bolj, se mi zdi, da jih pozabljam. Poskušam čim več čitat. Zdaj, ko me nima kdo pripeljat domov, zdaj ko Vladana ni več, su slovenske knjige edino, kar me veže z domom.

Če bi Vladan pustil, da bi se naučila vozit avto, res naučila, bi lahko šla večkrat na dom, mislim še prej, tako pa … Na papiru sam znala, samo na papiru … Odvisna sem od Davora in Olge, saj oni so zlati, samo nimajo zmeraj časa. Zdaj so ga na srečo imeli. Če je pa slavje …

Vedno je imel skupe avte, Vladan, vedno se je bal, da bi kaj narobe naredila. Pa sem imela izpit, takrat po vojni smo vse punce delale izpite … Ker pa nisem vozila, sem vse pozabila. Saj je vseeno, zdaj tako in tako ne bi mogla več vozit. Človek pride prestar. Ne upa si. Star človek je pa žalostan … in ga je strah vsega.

Včasih, ko me je zvečer strah, čitam tvojo knjigo. Pitam se, kaj je v tebi, kar v nas ni. Bolje vidiš neke stvari. Bolje razumeš. Kot karikaturist si, upam, da nisi užaljena, ne mislim nič slabega, ena poteza in vse vidiš. Pametna si ti meni, malo besed ti veliko pove.

Napišeš en stavek in vse vidim pred sobom. Ko zvečer čitam tvojo knjigo, se pomirim. Dobro je, da pišeš. Ti samo piši.

Tako hrupno je tukaj. I vroče. A bi išle malo ven, na svež zrak?

Včasih smo imeli praznovanja doma, zdaj gre pa vse v gostilno. Tato je godel, mi smo peli, kaku smo samo peli … Ki so tiste stezice … Večkrat zvečer sploh luoči nismo nažgali, čuval nas je nono, vse tri otroke, tato in mama sta bila zunaj, v štali in uokuli. Kadar je nono od našega strica iz Argentine dobil denar, je riekel: Uotroci, dns bumo jedli šubiote. To su bili taki kratki makaroni. Anti moulili smo tudi vkep … Oče naš, ki si z iglami zaiglan bil …

Nuoči per nas su strašnu liepe …

Naša dolina miriše. Po akaciji. Tato je vedno riekel, akacijin med je najbulši …

Zdaj ni več čebelnjaka. Dokler je bil še France, je on skrbel za čebele, zdaj pa ni več ne čebel ne mog brata.

Vidiš, ko sem se preselila v Zagreb, sem pogrešala ta zrak. Ampak kaj češ z zrakom, ko gre za moža. Takrat je bila punca lahko hitro prestara za moža. In zato sam se ga prijela. Vladana. Živela sem s sestro in njeno družino, ko sem ga spoznala. Kako? Sobo je oddajala. Sestrino stanovanje je bilo trosobno, za nas pet ravno prav. Za tiste čase je bilo to veliko stanovanje. Blok smo vsi zidali udarniško. Samo, da smo dobili stanovanje. In vsi v bloku so ob kakšnih posebnih prilikah, sejmih na primer, potem eno sobo oddali tujcem. Veš, kaj je bilo takrat stanovanje? In služba v Ljubljani? Kdor je le mogel, je šel živet v mesto. Ob vikendih smo pa hodili domov. Dielat. Saj Francel in starša nista mogla vsega sama.

Franclnova otroka sta bila majhna, pa od moje sestre tudi. Martin je pa zdaj že gospodar in ima svoje otroke … Kako vreme leti! Skoraj ne morem verjeti, da sem ga nekoč pestovala in učila hoditi. Vsim nečakom sem bila kot mama. Strašno radi so me imeli. Nečakinja mi še zdaj pove, česar tudi lastni materi ne bi povedala. Ker jaz viem, kaj je življenje.

Hodila sem v službo v Krojaško. Imela sem svoj denar. In vespo. Z vespami smo šli tudi domov, v Vipavsko … Če nismo ob sobotah domov, smo ob nedeljah v Festivalni dvorani plesali. Ali v klubu poslancev. Vsi so me spraševali, kako da nimam nobenega fanta … Nobeden se mi ni dopadel. Pa sem bila lušna, sama sem si šivala, same obleke, ki naredijo lepo figuro, sem nosila. Če sem za druge znala nardt, kako ne bi znala za sebe, izučena šivilja in krojačica sem. Šefi so me imeli radi, ker sem bila tako natančna, pa oko sem imela … nobenega blaga nisem nikoli skazila … Če je imela ženska eno nogo daljšo, recimo za centimeter, to se pri hoji nič ne opazi, pri robu obleke pa, sem jaz to videla. Ko jemlješ mero, moraš meter nastaviti od kolka, natančno poiščeš s prsti, kje je konec kosti. In tisti centimeter dobra šivilja in krojačica potem upošteva.

Ko je prišel Vladan, sem pa vse spustila iz rok. Samo še zase in za domače sem šivala. Vladan ni želel, da bi hodila v službo. Žene oficira so bile samo doma.

            /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar