Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Jerneja Jezernik z Ralfom Čeplakom

Sodobnost / Uncategorized  / Jerneja Jezernik z Ralfom Čeplakom

Jerneja Jezernik z Ralfom Čeplakom

/…/

Jezernik: Afganistan in njegove prebivalce v današnjem času praviloma poznamo le v zvezi z dolgoletno vojno in begunci, ki želijo ubežati smrti in revščini. Mediji ga prikazujejo večinoma pristransko, le redko omenijo, da je imela ta dežela nekoč visoko razvito civilizacijo, da ima bogato zgodovino, pestre šege in navade, velikane, kot sta bila Zaratustra in Rumi …

 

Čeplak Mencin: O tem vemo na zahodu le malo, morda le ozko specializirani strokovnjaki. Res pa je, da vse od leta 1979, ko je Afganistan napadla takratna Sovjetska zveza, tam divja vojna. Se pravi že skoraj štirideset let! Štirideset let pomeni dve do tri uničene generacije! Jasno je, da se je v tem času podoba Afganistana radikalno spremenila. Od časa vladavine kralja Amanullaha Khana (1919) do leta 1973, do državnega udara, ko so s prestola vrgli kralja Zahir Šaha, je bil Afganistan revna, a miroljubna država. Odločil sem se, da prikažem Afganistan z zgodbami, vizualnimi in zapisanimi. V Afganistanu živi štirinajst večjih etničnih skupin, ki jih omenja tudi njihova nacionalna himna. Preredko se zavedamo, da večina teh izvira iz indoevropskega ljudstva, torej imamo skupne korenine. Razstava z muzejsko govorico predstavlja slovenske poglede na Afganistan. Seveda gre za razstavo o »Drugem«, a skozi drugega, drugačnega spoznavamo tudi sebe. Razstava nikakor ne želi biti evropocentrična ali slovenocentrična. Idealno bi bilo, če bi lahko razstavo postavljal skupaj z afganistanskimi kolegi, a žal to ni bilo mogoče. Do neke mere so sodelovali posamezni afganistanski begunci in afganistanski prijatelji. Prek geografskih in  zgodovinskih dejstev ter slovenskih pogledov razstava obiskovalca pripelje do vprašanja vojaške intervencije ISAF, do begunskega vprašanja – leta 2015, ko je Afganistan dobesedno vstopil v Slovenijo –, do vprašanja drog in njihove zlorabe – 90 % opija na svetu pridelajo v Afganistanu – in do končnega vprašanja, kaj čaka Afganistan v prihodnosti. Seveda nismo vedeževalci, želimo si le, da bi se Afganistan konsolidiral in znova zaživel normalno življenje.

 

Jezernik: Koliko ste lahko na razstavi poudarili tudi kritične, družbenopolitične in družbenoaktualne vsebine? Je mogoče s postavitvijo takšne razstave odpreti tudi civilizacijske in etične dileme, razbiti kakšen predsodek in omiliti iracionalne strahove?

 

Čeplak Mencin: Sam vidim sodobno muzejsko razstavo, še posebej etnološko, kot ogrodje, hrbtenico, na katero pripenjamo najrazličnejša relevantna, družbenopolitična vprašanja. Ni nujno, da razstava daje odgovore, pomembno je, da daje obiskovalcu misliti, da se začne sam spraševati. Vemo, da življenje ni črno-belo, ampak ima najrazličnejše nianse. Pomembno se mi zdi, da se obiskovalec ob taki razstavi zave teh nians. Prav Afganistan lahko vzbudi mnoga kontroverzna in ambivalentna vprašanja, na primer vprašanje burke oziroma zakritosti žensk. Z zahodnega zornega kota gre za zatiranje žensk. Ni pa nujno, da vse Afganistanke na to gledajo enako. Nekaterim, pogovarjal sem se z njimi, predstavlja zakritost umik pred nepoklicanimi pogledi, morda je to celo komoditeta – ne razmišljajo, kaj bodo oblekle pod burko – ali preprosta odločitev. Vsaka kultura ima svoje posebnosti in k razlagi in razkrivanju tega je poklicana etnologija. Ne pa k vrednotenju! Nobena kultura ni boljša ali slabša od druge! Pri prisilnih porokah gre za mnoge moralne in etične dileme, še bolj pri posilstvih, ko žrtev, žensko, zaprejo, če ima otroka, pa še otroka, kot da bi bila ona kriva posilstva. Afganistan je še vedno izrazito patriarhalna družba, kjer neveste prodajajo, kjer lahko pride nevesta v nevzdržne razmere in je mnogim edini izhod samozažig. Grozljivo! A po drugi strani tam čast in beseda nekaj veljata. Najhujše obdobje je bil čas vladavine talibanov od srede devetdesetih let do leta 2001. Ženske se niso smele šolati, morale so ostajati doma, na cesto so lahko šle le v spremstvu mož ali ožjih sorodnikov. Nihče na zahodu ni verjel, da je kaj takega konec 20. stoletja sploh mogoče. A očitno je bilo. Vse bolj verjamem, da človeštvo kljub izjemnemu tehnološkemu napredku živi ciklično: v družbenopolitičnem smislu napreduje, nazaduje, spet napreduje in nazaduje itn. Nikjer na tem svetu ni zagotovila, da bo človeštvo skozi čas le napredovalo. Države, kot so Afganistan, Sirija, Irak, Libija, Somalija, so živ dokaz za to, kako lahko tuje sile neko državo sesujejo, in potem traja generacije, da se spet sestavi. Zavedam se, da vsega tega razstava na 400 kvadratnih metrov ne more prikazati, lahko pa z govorico simbolov in metafor odpira vprašanja, za katera ni nujno, da so osredotočena le na samo temo razstave, ampak se lahko izkaže, da so univerzalna. Seveda nisem tako naiven, da bi mislil, da bo ena muzejska razstava premaknila zadeve, a star pregovor pravi, da zamah metuljevega krila lahko povzroči tornado. Moj namen bo dosežen, če se bodo ljudje začeli pogovarjati o Afganistanu, če bodo začeli gledati na Afganistance kot na sebi enake, konec koncev imamo ljudje po vsem svetu zelo podobne potrebe, različne kulture pa nas lahko bogatijo.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar