Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Jerneja Ferlež, Peter Rezman: Netržni dan male tržnice

Sodobnost / Uncategorized  / Jerneja Ferlež, Peter Rezman: Netržni dan male tržnice

Jerneja Ferlež, Peter Rezman: Netržni dan male tržnice

Fotografija Dragiša Modrinjak; arhiv Večera.

Moralo je biti kje v sedemdesetih letih 20. stoletja. Na fotografiji ni niti enega samega človeka. Niti z oken bloka na Dominkuševi ne gleda nihče. V središču fotografije je, če spregledamo drevo, prostor, ki smo mu pred desetletji rekli Mala tržnica. Mogoče ima danes drugo ime. Podoba ima, kljub umanjkanju prisotnosti človeka in kljub na desni izgubljeni ostrini, močno vzdušje. Izpraznjenost, dragocena, kot je včasih dragocena tišina. Sicer pa je to prostor, ki ni središčen, je pa ena od tistih točk, kamor se ljudje ob določenih dneh in urah stekajo. Ne množično, ne mrzlično, stekajo pa se. Mala tržnica na Dominkuševi – pomanjšana inačica velike mestne tržnice, prostor sobotnih menjav, živila za denar, denar za živila. Nekaj besed, nekaj pogledov, primerjava s cenami živil v bližnji trgovini in na glavni mestni tržnici. Mogoče nakup pri mesarju, kava v kultnem bifeju. Tu vedno sedi veliko ljudi, pretežno eni in isti. Vedno me je zanimalo – če so kar naprej eni in isti, kakšne so zgodbe, tudi ene in iste? Večina ljudi na obeh straneh tržnih miz se pozna, večina jih hodi sem redno, prodajat ali nakupovat. Taki mestni prostori, tudi če niso osrednji, so dragoceni. Včasih je dragocena tudi izpraznjenost in včasih celo neuporaba. Če bi tak prostor izginil, se življenje ne bi drastično spremenilo. Če bi postal koncertna dvorana, kegljišče, otroško igrišče, skladišče, garaža, trgovina igrač, če bi se spremenil v kar koli drugega, bi ljudje v okoliških hišah živeli enako srečno nesrečno življenje kot prej. Ampak prepričana sem, da bi ga do neke mere pogrešali. Navajenost, prvotni namen, rutina sobotnega jutra, srečanje ali dve, prve predaje tržnih spretnosti malčkom, trk s svetom predmestja, možnost skromnega zaslužka, vsebina nedeljskega kosila. Predvsem pa – spoštovanje do prostora, do njegove ureditve v celoto. Kompleks trgovskih in gostinskih lokalov in mala tržnica na vzhodnem robu mesta, tik ob vrtcu in šoli, sredi povojnih blokov in nedaleč od starih najemniških hiš je pač del neke celote. In tako si je na fotografiji, na kateri ni prav nikogar, mogoče prestavljati ljudi, ki jih v trenutku fotografiranja ni bilo tam. Mogoče je nedelja opoldan in so ravno za mizami. Mogoče je po vetrovni soboti; listja in odpadlih vej ni še nihče pometel. Bodo. V ponedeljek zjutraj, zgodaj, pridejo z vozički in počistijo. Fičo pred blokom bo dobil potnike in jih bo nekam odpeljal. V bloku so ljudje, ki bodo slej ko prej stopili skozi vrata in šli na razne konce, v soboto zjutraj nekateri med njimi tudi na trg. Takrat bodo skozi okna pokukali tisti, ki živijo sami in jim življenje polnita misel in pogled na druge. Nekoč bo šel mimo fotograf, izpraznjen prostor se mu bo zdel vreden sprožilca. Kaj bo povzročilo, da v arhivu njegove matične časopisne hiše ne bodo ohranili datuma nastanka posnetka, lahko samo ugibamo. Čez nekaj let bodo lesene tržne stojnice zamenjale betonske mize, prostor pa bodo zasteklili. Verjetno so branjevci tarnali, da jih pozimi zebe in da z vseh strani piha.

Druga fotografija, prav nasprotno, upodablja veliko ljudi. Posneta je tam, kjer mala tržnica dobiva navdih in izhodišče za rahel dvig cen – na osrednji tržnici na Vodnikovem trgu. Na tržnem prostoru, ki je deloma začel delovati že pred drugo svetovno vojno, dokončno ureditev pa je doživel kmalu po njenem koncu.

Fotografija Danilo Škofič; arhiv Večera.

Tokrat je kar nekaj ljudi v prvem planu. Kar je čisto v ospredju, preseneča – mlado dekle prodaja knjige. Zdi se, da je za njeno ponudbo precej zanimanja. Pogled naprej pokaže, kar smo upravičeno pričakovali – sadje in obrise zelenjave, zmeren vrvež, nekaj z rutami pokritih glav, nekaj na zid naslonjenih koles. Ugibam, ali so zaklenjena, ali je to morda še čas, ko so kolesa takole prislonjena počakala lastnika, ne da bi jih ukleščil s superključavnico. Ženska z ruto na glavi odnaša gajbico, nekdo, ki je skrit za neko drugo postavo, je kupil vrečo nečesa okroglega. Paprike za vlaganje? Za polnjenje? Tokrat se je ob posnetku ohranil tudi natančen datum. Ta da podobi nov pomen – 1. september 1973. Če ni ravno sobota ali nedelja, je fotografija nastala na prvi šolski dan. Človek bi pomislil, da je zato v ospredju stojnica s knjigami, ampak pogled z lupo pove, da na njej niso učbeniki. In zakaj deklica, ki prodaja knjige, ni v šoli? Na fotografiji je tudi pojava, ki me spominja na nalogo v delovnem zvezku. Poišči nekaj, kar v to podobo ne sodi, kar na njej izstopa, kar sodi nekam drugam. Po stopnicah mariborske osrednje tržnice v začetku septembra 1973 se spušča – Charlie Chaplin. Res, da je obrnjen stran od pogleda fotografove kamere, zato ga vidimo v hrbet, a zdi se, kot da je on. Ga je fotograf opazil? Ali se je začudil – kot jaz, ki sem ga opazila šele po daljšem pogledu –, ko je v temnici fiksiral kopijo?

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar