Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Goran Potočnik Černe: Rudarjenje po prekatih družbenega nezavednega

Sodobnost / Uncategorized  / Goran Potočnik Černe: Rudarjenje po prekatih družbenega nezavednega

Goran Potočnik Černe: Rudarjenje po prekatih družbenega nezavednega

Rudar, film Hanne A. W. Slak

Produkcija: Nukleus film, d. o. o.

Koprodukcija: RTV Slovenija

Slovenija

Rudar je trenutno eden bolj vročih slovenskih filmov. Slovenska premiera je bila 28. septembra v Kinodvoru v Ljubljani. Film ima dobro medijsko podporo in agilnega distributerja 2i Film. V Portorožu na 20. Festivalu slovenskega filma je prejel tri vesne: za montažo (Vlado Gojun), za najboljšo glavno moško vlogo (hrvaški igralec Leon Lučev), najprestižnejšo pa je za najboljšo režijo prejela Hanna A. W. Slak. Film je že prejel vabilo na 33. mednarodni filmski festival v Varšavi, kjer se bo vrtel v sekciji mednarodni tekmovalni program. In nenazadnje je Rudarja strokovna žirija predlagala za slovenskega predstavnika za kandidaturo za tujejezičnega oskarja.

Hanna A. W. Slak, ki trenutno živi in dela v Berlinu, se je rodila v Varšavi. Diplomirala je na ljubljanski AGRFT. Čeprav jo vse iz časov študija zaznamuje predvsem film (režija in pisanje scenarijev), oziroma nam je prek filma vsaj najbolj znana, samo sebe razume kot pripovedovalko zgodb. Najprej je vpisala študij primerjalne književnosti in literarne teorije na ljubljanski Filozofski fakulteti, šele pozneje vzporedno tudi filmsko in televizijsko režijo. Tako lahko  »zgodbe pripoveduje skozi film«, verze pa pretaplja v »abstraktno vizualno poezijo«. Piše še vedno, poleg scenarijev zapise o filmu in življenju, pa tudi leposlovje. In riše ter igra violončelo oziroma ga vsaj je. V tej vlogi smo jo lahko videli v spotu Tanje Ribič za pesem Zbudi se, s katero je bila Slovenija zastopana na Eurosongu 1997. Njena mama Hanna Preuss Slak je oblikovalka, snemalka in režiserka zvoka. Kot pove sama, je bila njena družina močno vpeta v glasbo, zato ne preseneča, da zvoku in glasbi v svojih filmih posveča veliko pozornost. A zdi se, da ji je bila odločitev za film vendarle položena v zibel, njen oče je namreč Franci Slak, scenarist, režiser, producent in profesor filmske režije (najbolj nam je ostal v spominu kot režiser uspešnice iz osemdesetih prejšnjega stoletja Butnskale).

Slak je ustvarila številne kratke filme, eksperimentalne, dokumentarne, igrane in animiranega. Brez štroma (1997) je prejel nagrado za obetavno mlado režiserko na Festivalu filmskih šol v Münchnu, Zjutro (1998) je bil izbran za najboljši študentski film na Festivalu slovenskega filma in prejel prvo nagrado na 10. juvenalu v Celovcu. Leta 1999 je bila Hanna A. W. Slak razglašena za najobetavnejšo slovensko filmsko ustvarjalko. Podpisala se je pod dva dokumentarca: Dvojno življenje (2000) in Američanke (2005). Leta 2002 je posnela svoj prvi celovečerec Slepa pega – zanj je na Filmskem festivalu v Cottbusu v Nemčiji prejela nagrado ekumenske žirije, na festivalu v Sofiji pa nagrado za najboljšo režijo – za tem pa še leta 2007 film Tea. Rudar iz letošnjega leta je njen tretji dolgometražni film. V filmski javnosti je nekako postala znana po tem, da rada obravnava velike teme, take, ki tako ali drugače prečijo sodobno družbo in jo ukrivljajo s svojo težo ter se vraščajo v bit modernega človeka. In Rudar ni nobena izjema, prej pravilo. Rudar je skozi intimno tragedijo rudarja Alije podana zgodba o tem, kako smo se kot skupnost nesposobni in nevoljni soočiti s srhljivimi podobami bližnje preteklosti (tako imenovane polpretekle zgodovine), nase sprejeti zločinskost dejanj svojih prednikov, ta neideološko ovrednotiti in jih enkrat za vselej pravilno umestiti v zgodovino.

Rudar je Slak v ustvarjalni, moralno zavezujoči drži držal sedem let. Sedem let se je tako ali drugače ukvarjala z osebno zgodbo Mehmedalija (Alija) Alića, bosanskega priseljenca in rudarja v Zagorju, z urednikovanjem njegove zgodbe, ki jo je v Slovenijo prinesel Boštjan Videmšek, z družbenim in političnim kontekstom zgodbe, s pripravo scenarija, z intimnim angažmajem v Alijevi družini, obiski v Bosni … in končno s samim filmom, ki je posnet po knjižni predlogi, biografiji Mehmedalija Alića Nihče. Povedati njegovo zgodbo je, kot se je izrazila sama, postala njena obveza, moralna zaveza. Kot filmska ustvarjalka je bila ob »mnogih krivicah nemočna«, vpričo te pa ne. Vse se je sicer začelo s člankom Usoda Boštjana Videmška. Nadaljevalo pa z obiskom pri Alijevi družini v Zagorju in s sourejanjem (z Videmškom) njegove avtobiografije. (Videmšek v filmu Rudar sodeluje kot sodelavec pri raziskovalnem delu, pojavi pa se tudi v manjši stranski vlogi enega od rudarjev, v kakršni se pojavi tudi Mehmedalija Alić ter, če smo že pri tem, tudi Tanja Ribič, kot ena od potnic na vlaku.) Knjiga Nihče je leta 2013 izšla pri Cankarjevi založbi.

A Rudar je daleč od tega, da bi bil dokumentarna, faktična adaptacija knjige. Film je fikcija, »vizualna poezija« in kot tak podvržen poetološkim pravilom pripovedovanja zgodbe. Sicer je posnet po resnični zgodbi, a ta resničnost se ne napaja v preslikavi delov posamičnega življenja v umetniško delo, ampak je v film umeščena »na način neke notranje resnice« Alijeve zgodbe (in zgodbe njegove družine), kot režiserka pove v intervjuju za spletni Ekran. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar