Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Boris A. Novak: Oblike duha (Milena Mileva Blažić)

Sodobnost / Uncategorized  / Boris A. Novak: Oblike duha (Milena Mileva Blažić)

Boris A. Novak: Oblike duha (Milena Mileva Blažić)

Milena Mileva Blažić

 

Boris A. Novak: Oblike duha.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016.

 

Boris A. Novak je leposlovni avtor in univerzitetni  profesor s področja literarne vede. V skladu s pojmovanjem sistemske teorije književnosti znotraj družbenega polisistema (Itamar Even Zohar) je književnost sestavljena iz šestih elementov (avtor/proizvajalec, ustanove, trg, repertoar, knjige/produkti, bralci/konzumerji). Novaka bi lahko definirali kot sistemskega avtorja, saj v slovenskem literarnem sistemu opravlja več kot tri funkcije: je avtor (dramatik, pesnik, pisatelj); visokošolski predavatelj, urednik, kritičen intelektualec; na trgu so njegova dela dostopna v knjižni in neknjižni obliki; na repertoarju slovenske književnosti je prisoten kot eden vrhunskih piscev, ki je vpet v evropski oziroma svetovni literarni sistem (mobilnost, prevajanje, udeležbe na mednarodnih srečanjih) in ima široko paleto bralstva (otroke, mladino in odrasle, tudi profesionalne bralce). Posebej pomembna je vpetost v evropski prostor ter t. i. mednarodno mreženje, tako v smislu medsebojnega vplivanja kot tudi “svetovljenja” slovenske književnosti oziroma “slovenjenja” svetovne književnosti (M. Juvan: Prešernovska struktura in svetovni literarni sistem). Novak se ukvarja s pisanjem kot primarnim eksistenčnim virom ter s pisanjem, ki je povezano z literaturo (M. Dović: Profesionalizacija slovenskega literarnega proizvajalca). Njegovi poti, pesniška in akademska, se torej ves čas medsebojno prepletata, dopolnjujeta in nadgrajujeta; literatura je avtorjev modus vivendi in poslanstvo.

Tudi v pričujoči monografiji nam avtor približa obe plati: leposlovno in znanstveno;  Oblike duha so hkrati kulturni spomin in medij kulturnega spomina (M. Juvan: Kulturni spomin in literatura). Ob vsem bogastvu zbirk o pesniških oblikah (od prve izdaje Oblike sveta (1991) prek druge izdaje Oblike srca (1997) do pričujoče izdaje) je nemogoče na kratko zajeti literarnozgodovinsko, literarnoteoretično in avtorsko poetiko razširjenih Oblik duha, v katere je avtor vključil 220 pesniških oblik (od kratkih do obsežnih oblik in pesnitev), med katerimi jih je del iz prejšnjih izdaj, del pa je upesnjen povsem na novo.

Poglobljeno branje Novakove monografije razkrije, da gre v pesmih in razlagah pesmi (pesniške definicije) za “časovne palimpseste” od antike (alkajski enajsterec in kitica) do danes (grafit), za ponazoritev literarnega kanona (Homer, Horac, Dante, Petrarca, Prešeren …), prek katere avtor zagotavlja nadaljnje življenje reprezentativnih intertekstualnih prvin s pesniško argumentacijo in pesniško imaginacijo. Pesniške teme, motive, motivne drobce (Vogali besede hiša) in slepe motive (M. Luthi: Evropska pravljica) povezuje v pesniške oblike, ki se z bogato citatnostjo spominjajo svoje literarne tradicije (Milton, Spencer …), jo posodabljajo (brata Avsenik in alpska poskočnica) in stopajo v širši družbeno-zgodovinski kontekst (socialistični časi …). Novak je izrazit literarni kozmopolit tako na literarnoteoretskem (svetovne oblike) kot tudi na literarnozgodovinskem polju (od antike, srednjega in novega veka do sodobnosti).

Oblike duha so primer transnacionalnega artefakta, v katerem so razvidni ponotranjeni mednarodni sistemi, tokovi in vplivi. Če je slovenska (mladinska) književnost pogosto predstavljena kot eden izmed perifernih literarnih sistemov ali periferija Srednje in Vzhodne Evrope, se je antologija izkazala za izvirno soustvarjalko svetovnega literarnega sistema: angleški sonet (Milton, Shakespeare, Spencer), antična književnost (ep, miti, različne pesniške oblike), arabske pesniške oblike (zadžal), črnogorski verzi, francoska lirika (pesniki: Ronsard …) in oblike (balada, lai, rondel …), italijanski sonet (Dante, Petrarca), japonski haiku, ruska babuška, španska romanca, srbski ali junaški deseterec …

Medbesedilno predstavljanje/sklicevanje (M. Juvan: Intertekstualnost) je tudi sicer ena glavnih značilnosti Novakove poetike. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar