»… in z močjo ene besede
začenjam novo življenje
rojen sem da te spoznam
in imenujem
svoboda.«
Paul Eluárd
Pesnik sedi v zavetju svoje sobe in z nalivnim peresom zapisuje besede ter jih polaga eno zraven druge. Njegova aktivna nepremičnost mu dovoljuje, da gradi in postopoma zgradi svet, ki za svoj obstoj ne potrebuje ničesar drugega kakor zgolj neslišne, a nikoli tihe besede. Besede imajo namreč to moč, da prekinejo nepredirno tišino in postanejo glasnik vsega tistega, kar šele prihaja. Vendar pa človeku beseda in papir včasih nista dovolj realna, da bi lahko vzpostavila vez z njim samim in s svetom, ki ga obdaja; k temu namreč spada še nekaj drugega. Človek se mora izpovedati kamnu, ki neslišno in nemo stoji pred njim kakor mogočna, hladna in zapuščena stavba, v kateri prebiva duh minljivosti. Strah pred sledovi obrabe, katerega glasnik so stavbe, pesniku omogoči, da se pobrati z lastno smrtjo in sprejme svojo minljivost, ki jo v procesu pisanja utrjuje z besedami. V izpovedi kamnu pesnik prisluhne sebi, ozdravi svoje rane in odkrije svojo lastno pot; pot potrpežljive tišine, v katero se mora človek odeti, da bi se odkril in se navsezadnje tudi spoznal. Pesnik se zaveda, da »preden je človeku dovoljeno spregovoriti, mora videti« in pesnik vidi – v globine svoje nenadomestljive biti, ki v sebi zrcali ves svet. Poezija je poseben način videnja vsega tistega, kar je ves čas prisotno, in »kako bi lahko pesnik izrazil kaj drugega kakor svoje srečanje s svetom?«.
Pesnik se ves čas srečuje s svetom, prav tako pa se ves čas srečuje s samim seboj, ne da bi se morda tega dobro zavedal. Pred njim se vse pojavi prav takšno, kakršno v resnici je – brezmejno in neskončno, iskreno in prisotno, vidno in nevidno. In vsakdo kdaj pa kdaj začuti potrebo, da bi se vsaj za nekaj časa odvrnil od »poenostavljanja, sistemov, abstrakcij in drugih polovičnih ali celih laži in opazoval svet, kakršen je v resnici,« kot pravi Hermann Hesse. V tem opazovanju nikoli in nikdar ni prostora za laž, za navideznost, za površinskost, za grobost in odsotnost; pesnik ves čas prodira v globine svoje trajne in spreminjajoče se biti ter v tem procesu ostaja in postaja vse bolj in bolj prisoten. Medtem ko pesnik brska po razrahljanih in ničkolikokrat razdejanih razsežnostih svojega obstoja, ki ga ves čas nagovarjajo k pisanju, opazi vse tisto, kar obdaja njegovo dušo in ji poklanja zven; pesnik mora ljubiti dež, ki njegovemu nepremičnemu sedenju poklanja svojo zvestobo in vztrajanje, hkrati pa prekrije hrup hitečega sveta, ki mu pesnik ne želi več slediti. Neizmerno uživa ob zvenu pritajenega topotanja dežnih kapelj, ki pričajo o skrivnostnem trenutku, ki je pesniku vedno ljub. Pravijo, da se predniki na zemljo spuščajo z dežnimi kapljami, in vsakdo, ki piše, bi moral ljubiti dež, saj ga okrepi in obdari z ljubljenimi, ki so že davno odhiteli proti nebu. Ljubezen do dežne kaplje, ki polzi po oknu njegove sobe, medtem ko piše, le še krepi njegovo vez s svetom, ki jo ohranja in oznanja beseda. Pesnik opazi dežne kaplje, tako kot opazi vse obdajajoče ga, česar prej ni opazil. V nekem trenutku sam postane stvarnik sveta, ki se zelo dobro zaveda, da je bila na začetku beseda. In principio erat Verbum, beseda, ki je človeku poklonila moč in pogum, da preobrazi zven drobne dežne kaplje v prostran, širni svet.
S tem pesnik tudi začenja – z drobno kapljico vode, s katero zgradi svet, kot ga še ni bilo; pesnik postopoma odstre tančico, za katero skriva svoj pravi obraz, in pripravljen je, da ga pokaže vsemu stvarstvu.
Pesnik se žrtvuje v prid začasnosti in se ves čas žene za neizpolnljivimi cilji, ki prebivajo v osrčju njegove radovedne, tihe duše, ki teži k vzpostavitvi posvečene prisotnosti – nepojmljive pozornosti, v kateri se pojavi prostor za ustvarjanje nečesa novega. Njegove besede rastejo in rastejo in naposled zrastejo v eno izmed mogočnih stavb, med katerimi se vsak dan sprehaja njihov stvaritelj. Pesnik je vselej arhitekt duše, ki soustvarja svet, je arhitekt misli, in tako kot lahko arhitekta razglasimo za velikega umetnika, že če sledimo ideji, ki jo razvija in snuje v mislih, še preden je stavba zares zgrajena, tudi poet besede postavlja eno ob drugo v mislih, preden jih skrbno zloži na list papirja in jih s tem napravi otipljive. Besede so njegov trden, nesmrten gradnik – temelj –, večne sobane, v katerih odkrije svoj obraz in si v njih ustvari svoj dom. Toplo zavetje iz črk, besed in stavkov. Pesnik poetične arhitekture je tisti, ki gradi; tisti, ki ves čas neutrudno gradi, in primeri se mu tisto, o čemer je pisal Jorge Luis Borges: »Nekdo si zada nalogo, da bo narisal svet. V dolgih letih naseli prostor s podobami pokrajin, kraljestev, gorovij, zalivov, ladij, otokov, bivališč, pripomočkov, zvezd, konjev in ljudi. Malo pred smrtjo se ove, da ta potrpežljivi labirint črt riše podobo njegovega obraza.«
Pesnik išče svojo pot, ki vedno leži za besedami, za podobami, za zvoki, in s tem ves čas vzdržuje in neguje svoje večno srečanje s svetom; spomniti se mora vsega, kar je že pozabil – šele tako lahko odkrije svoje lastno bivanje v svetu in določi mejo, s katero udomači brezmejni prostor in neskončni čas. Kot pravi Tarkovski, »človek, oropan spomina, ostane ujet v iluzorni eksistenci. Pade iz časa in s tem izgubi zmožnost vzpostavljanja vezi med sabo in svetom.« Proces pisanja je proces spominjanja. Spomina na vse tisto, kar je človek že davno pozabil. /…/