/…/
Dragi Evald, z izjemnim zanimanjem sem torej prebiral vaša pisma sinu, ki so mnogo bolj čustvena in laže razumljiva kot moje zagonetno filozofiranje, čeprav vsebinsko bogatejša, pa so – se opravičujem za neposrednost – tudi bolj pesimistična in ponekod zagrenjena s kapljicami duhovnega pelina. Toda dokazali ste, da je takšna umetnija sporočanja in ustvarjanja še vedno dragocena literarna zvrst, ne glede na vsesplošno digitalizacijo, avtomatizacijo in podivjano naglico. Pišete o vse hujših grožnjah človeštvu s pogubljenjem, od uničevanja podnebja do atomske vojne, pri čemer očitno soglašava, da je človek človeku najhujša zverina, homo homini lupus, čeprav bi mu moral biti sveta stvar, homo, sacra res homini. Nekatera napotila so zelo neposredna, recimo tisto, naj Martin ne postane “Janez”, ki najbrž predstavlja arhetipsko (pod)osebo, ki preži v vsakomur od nas, človeka, nasičenega z znanjem in neštetimi podatki, toda brez pristne ustvarjalnosti, ki dostikrat ne ve, “ali izraža svoje misli ali pa le situaciji prirejene odmeve idej, ki si jih je pridobil na predavanjih ali iz knjig”. Poglobljeno razglabljate o smrti, času, birokraciji, informacijskem cunamiju, strokovnjakarstvu, otopelosti, brezbrižnosti, razpotjih, poklicih, duhovnosti, religijah, Indiji, možganih, zavesti, tantri, budizmu, knjigah, resnici, jeziku, ženskah, staranju, zlati (?) sredini, kreativnosti in zločinskosti človeka, božiču, očetu, varljivem videzu, pogovoru, ozkosrčnih šolah, šepavem mišljenju, moralnosti, patološki ustrojenosti duše v mutaciji “kajbičebizma”, globalni dekadenci z medijskimi umori in vnovičnem lovu na čarovnice v tretjem tisočletju … Kaj hudiča se je zgodilo z domnevo nedolžnosti, s katero se tako rad šopiri pravičniški živelj? Gibanje #MeToo se prevečkrat zlorablja v zavržne namene, zato mi tukaj zgoraj raje poslušamo YouToo alias U2 brez nepotrebnega višaja # ali ključnika po vaše, kajti glasba nikogar po krivici ne pribija na križ ali veže na sramotilni pranger.
Ob vstopu v vaše Pismo, ki si zasluži veliko začetnico, bržkone vsakdo doživi hladno prho kot (ne)pričakovano streznitev po morebitni hrepeneči zasanjanosti in zagledanosti v prihodnost. Spraševal sem se, ali je to res nujno, zakaj nisem tudi jaz odločneje povlekel svojega sina z modrih oblakov, na katerih je letel brezglavo, čeravno sem morda živel še v težjih časih, kar potrjuje moj bridki konec. Oh, da bi le lahko bil retroaktivni oče, kajti potem bi bil kot idealni meteorolog, ki “napove” vreme za včeraj s stoodstotno zanesljivostjo in mu vsi ploskajo! Žal ne gre tako, niti iz onstranstva ne zmoremo sanirati preteklih okvar, zablod in (z)grešitev.
Ena najtežjih nalog staršev je, da poiščemo platinasto središče med razumnim realizmom ali celo argumentiranim pesimizmom, ki naj otroka prizemlji in utrdi za vse neusmiljene življenjske preizkušnje, in srčnim optimizmom, katerega glavna mantra je, da bo še vse dobro in v najlepšem redu, če ne danes, pa jutri. Kaj je naloga matere in kaj očeta, v vseh možnih kombinacijah (če ni mogoče klasično dvospolno starševstvo)? Naj kratkohlačniku posteljemo z mehkimi rožicami ali bodečo slamo? Kaj naj mu damo za popotnico, košček rženega kruha, sendvič, potico ali tri grahe za srečo? Se je skozi stoletja kaj spremenilo nenapisano pravilo, da je mati pomembna za varno navezanost, oče pa za varno izpeljavo procesa osamosvajanja, pri čemer morata vseskozi delovati kot uglašen duet, ne glede na občasno posamezno soliranje?
Dilema je podobna kot pri igri: naj se otroci v otroštvu čim dlje brezskrbno igrajo ali jih moramo že v ranem otroštvu poslati v tekmovalno areno in jih vzgojiti v intelektualne gladiatorje? Jih bo to prekalilo, zlomilo ali mnogo pozneje duhovno pohabilo? Kdaj je čas za zrelo odcepitev, za to, da ptiček zapusti gnezdo?
Najboljši so lastni zgledi, prežeti z brezpogojno ljubeznijo in iskrenostjo, četudi je včasih neprijetna in boleča. Vaše doživete lekcije so več kot spodbudne, kajti malokdo lahko postreže s tako pestrimi izkušnjami, doma in v tujini, v dobrem in slabem, v lahkotnem in težavnem.
Marsikaj je še v vašem Pismu, kar bi z veseljem sopodpisal. Denimo, da bosta s soprogo vedno stala ob strani svojemu otroku in se ne bosta razburjala, če ne bo upošteval vseh vajinih nasvetov. Kot vidite na mojem primeru, se smrti res ni treba bati, čeprav ni zgolj tišina in tema, marveč nepojmljiva vpetost v kozmično zavest, v kar tudi jaz nisem verjel, dokler nisem izkusil na svoji duši. Ampak vseeno je treba kar najpametneje izkoristiti svoj čas na Zemlji, tu in zdaj, ker ni gotovo, kako in kdaj, če sploh, bomo nazaj. Se pa strinjam z vami, da nas je lahko strah odsotnosti ljudi, ki jih imamo radi, še posebej, če nas to pahne v osamljenost, ki je zadnja postaja pred peklom.
Res je, življenje ni delovni dan, marveč praznik, je kot lahkotno brezskrbna igra, kar je osnovno načelo tantre, ki jo odlično poznate, znana pa vam je tudi njena zvitost, da budnega stražarja in vsenavzočega vladarja Ega prelisičimo in storimo nekaj popolnoma nepričakovanega, izven naše cone udobja. Narava, naš planet in celotni kozmos se izogibajo kaosu in ustvarjajo red, življenje se sproti samoorganizira in osmišlja, čeprav “skoraj ni dneva, ko nas ne bi kaj grizlo in gnjavilo” – tudi v meni je “neuničeno gnezdo, v katerem se periodično izleže kačja zalega skrbi, napetosti, tuhtanja, apatije in depresije”. Verjetno so zategadelj vsi vaši romaneskni in dramski liki, kot odkrito poveste, “v osnovi nezadovoljni s stvarmi, kakršne so, zato se ves čas bolj ali manj usodno zatekajo v večje ali manjše odmike od realnosti, v udobje izmišljenih, alternativnih svetov, v katerih so takšni, kot bi radi bili”. V svoji elementarni obliki, nadaljujete, je zgodba nekaj, kar nam osmišlja življenje, je temelj človečnosti, saj je želja po mitologizaciji naše tuzemske navzočnosti prisotna vse od malega. Vsaka izkušnja je “vir vedno novih poskusov oblikovanja doživetega v višjo, literarno resničnost”, dokler je ne “pogoltne demon pozabe”.
Iz vaših pisemskih esejev sem posredno takisto razbral spoznanje, da med nami ni junaka, ki ne bi že večkrat doživel poraza, a pozneje izkusil, da izguba skoraj vselej prinaša tudi nekaj dobrega, razen če izgubimo osebo (ali drugo bitje), ki nam je ljuba in draga. Če poraza ne alkimiramo v žlahtnejšo spojino, postane naš depresivni ZAPOR, zato ga tolmačim približno takole: P = priložnost, O = očiščenje, R = reorganiziranje (npr. poti in ciljev), A = aktiviranje (drugih talentov ipd.) in Z = zorenje. Kako se vam zdi tole moje “amandmajsko umovanje”, nisva še za staro šaro, mar ne? 🙂
/…/