- avgust 2015. Dragi Srečko! Meri je rekla, da mi bo pisanje pomagalo. Rekla je, naj pišem o vsem. O tem, kar počnem, zapisujem naj tudi svoje misli. Dolgo se nisem mogla odločiti. Ampak zdaj sem se. Mogoče mi bo res pomagalo, ker …, ker se nikamor ne premaknem. Mislim, saj se premikam in to, saj grem sem in tja in že kaj počnem, samo … Ne vem, kako naj to povem … V bistvu sem ves čas na istem mestu. Kot bi bila zacementirana. Prikovana. Tisto me ne izpusti. En tak grozen občutek imam, da bo vedno tako.
Okej, moje misli … Velikokrat razmišljam o tem, kako je bilo prej. O razliki med prej in zdaj. Razlika med prej in zdaj je tišina. Včasih se mi zdi, da v stanovanju odmeva, ker je tako prazno. No, saj ni prazno, polno je pohištva in naših stvari in … Votlo je. Odmeva. Votla tišina. Izdolbena. Kot bi njeno vsebino pojedel kakšen glodavec. Kakšna podgana na primer. Bojim se. Moram se navaditi. Dovolj za zdaj. Ne ljubi se mi več.
Isti dan zvečer. Nisem ti še vsega napisala. Razlika med prej in zdaj je, da sem bila jezna. Še pred dvema mesecema sem bila jezna na ves svet. Besna. Najraje bi grizla, praskala, brcala. Za vsako malenkost sem vzkipela. In potem … Potem je ta jeza kar nekam odtekla, kar nekam. Kot bi bila ponikalnica. Ali Cerkniško jezero. Nekaj časa je in potem ga naenkrat ni več.
Razlika med prej in zdaj je, da sem veliko sama. Saj imam Saro. In mamo in očka in dedka in babico in babi. Ampak sem še vedno sama. Počutim se zapuščeno. Očka in mama sta ves dan v službi in se vrneta šele proti večeru. In ko sta doma, je tu še vedno tišina. Ne pogovarjamo se več.
Včasih prižgem televizijo. Čeprav je bedno. To, da moraš prižgati televizijo samo zato, da nisi več sam. Včasih pokličem Saro in se dolgo pogovarjam z njo. Že o čem. Včasih poslušam glasbo in plešem do onemoglosti. Ko sem utrujena, zelo utrujena, ne morem misliti na nič. Ne vem, kaj naj še napišem. Aja, velikokrat kričim. Tudi to mi je svetovala Meri. Rekla je, da to počne, kadar ima kakšno krizo. Res pomaga. Za nekaj časa. Mah, kar nekaj, to pisanje. Jutri se začne pouk. Ne maram šole.
Kričim. Dokler se ne odklenem
- september 2015. To z bolečino je tako čudno. Včasih boli. Danes boli. Je kot ena taka napetost v meni. Ki se spremeni v težo. V prsih me stiska. Začelo se je že zjutraj. Očka in mama sta se odpeljala v službo in jaz bi morala vstati in se obleči za v šolo. Ampak nisem mogla, nisem. To je tista zacementiranost, o kateri sem ti pisala. Včasih me pribije v tla. Potem vzamem blazino in si jo pritisnem na obraz. Da udušim zvok. Kričim tako dolgo, dokler nisem čisto izmozgana.
Potem je popustilo. Olajšanje. En tak občutek je bil, kot bi se odklenila.
Babica ve, da jaz vem, da ona ve
- september 2015. Danes se mi ni ljubilo k babici in dedku. Mami in očku sem rekla, da moram pakirati. Z razredom gremo na ekskurzijo. Ampak gremo šele v četrtek. Do takrat je še pet dni. In ne rabim pet dni, da v kovček zložim pižamo in dve majici in troje spodnjic. In, okej, zobno ščetko. To s pakiranjem je bil samo izgovor. Pred tisto luknjo. Ker če gremo z mamo in očkom kam na obisk, se še bolj pozna. Luknja med nami. V nas.
Nista rinila vame z dodatnimi vprašanji in nasveti v stilu, saj lahko pakiraš zvečer. Ali pa jutri. In še dva dneva. Ali pa: »Saj ti bom jaz pomagala!« Še lani bi mami hotela sodelovati pri taki operaciji. Celo uro je znala govoriti o tem, kaj je treba zares nujno vzeti s seboj. Na primer dve obleki za na lepše. »Za vsak primer. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi! In takrat se je treba obleči.« Ja, ja, mogoče bomo povabljeni na sprejem k slovenskemu ambasadorju ali k češkemu predsedniku ali h kakšnemu velepomembnemu dr. mr. fr. br. Pri svojem »Za vsak primer.« se vkoplje in se ne premakne. Kot da bi mi tisti nevemkakšenprimer lahko obrnil življenje na glavo. Vsekakor me tak primer ne bo videl v obleki. Ker jaz oblek ne nosim. Nikoli! Preveč špičasta kolena imam. Jaz nosim kavbojke. Vedno in povsod. Pika.
In najnajnajnujnejšemu »oblačilu za vsak primer« bi dodala aparat za zobe. »Brez tega ne moreš na ekskurzijo.« Kar slišim jo. Aparat za zobe nosim samo ponoči. In je res vseeno, če bo tisti dve noči ostal doma v škatlici. Ker kakšne pa so noči na končnih izletih? A ni tako, da so neprespane? In da je noč enaka dnevu? V bistvu dan noči? Skratka, pakiranje je mamina posebnost. Je bila.
To danes se mi je zdelo zelo v redu. Nekaj rečeš in je to to. Nobenega pregovarjanja in pojasnjevanja in prepričevanja. »Ne grem, ker moram pakirati.« To je bilo vse, kar sem rekla jaz. »V redu. V hladilniku je lazanja od včeraj, malo si jo pogrej.« To je bilo vse, kar je rekla ona. Očka pa tako ali tako sledi maminim frekvencam. Vsaj kar se vzgoje in vsakdanjih navodil tiče. Je, kot bi bil malo nad tem. Mami temu pravi pomanjkanje praktičnosti. Meni pa se zdi, da mu je tako bolj udobno. Če se v nekatere stvari pač ne spušča.
Popoldne me je poklicala babica. Zaželela mi je, da bi se imela na ekskurziji lepo. In rekla, da razume. Mislim to, da nisem prišla na obisk. In potem v zvezi s tem ni rekla ničesar več. Vem, da ve. Vem, da ve za to luknjo. Mogoče tudi ona razmišlja o tem, kako to rešiti. S čim jo zatrpati. Zapolniti. Izbrisati. Se to sploh da?