O knjigi Nagovori tišine Mance Košir
In veliki valovi tišine drhtijo v pesmih.
Gaston Bachelard: Poetika prostora
Kot v svoji novi epistolarni knjigi zapiše Manca Košir, je tišina nekaj, od koder prihajamo in kamor smo namenjeni. (Ampak kaj? Dimenzija, kraj, prostor, ideja, snovno ali nesnovno?) Tudi pred aktom stvarjenja vesolja in Zemlje naj bi vladala tišina. (Ampak kje?) Še dandanes se v vesolju razteza (in pospešeno širi) najgloblja, najtišja, najbolj nezamisljiva tišina. Tišina bo nastopila ne samo po naši individualni smrti, ampak – po krščanskem izročilu – tudi ob koncu vseh časov oziroma na dan poslednje sodbe. Apostol Janez v Razodetju (Apokalipsi) izriše veličasten prizor, ko Bog sedi na prestolu in v roki drži »knjigo, popisano znotraj in zunaj in zapečateno s sedmimi pečati«. Pristopi angel in zakliče z močnim glasom: »Kdo je vreden, da odpre knjigo in odtrga njene pečate?’« Toda nihče ne v nebesih ne na zemlji ne pod zemljo ni mogel odpreti knjige in pogledati vanjo. Slednjič naprej stopi Jagnje, »kakor zaklano, in imelo je sedem rogov in sedem oči: to je sedem Božjih duhov, poslanih po vsej zemlji«. Ko Jagnje drugega za drugim trga pečate, vznikajo jezdeci apokalipse, prvi, drugi, tretji, četrti jezdec, pri petem pečatu se oglasijo mučenci, ob šestem odtrganem pa se Janezu odpre nova vizija: »Sonce je počrnelo kakor žimnata vrečevina, vsa luna je postala kakor kri in zvezde na nebu so popadale na zemljo, kakor smokva otrese nezrele sadeže, če jo premetava silovit veter.« Ko Jagnje slednjič odkrhne sedmi pečat (usodnost tega trenutka tematizira tudi istoimenski Bergmanov film), »je v nebesih za kake pol ure nastala tišina«. To je tišina, ki ji nato sledi vse hkrati: konec sveta, poslednja sodba, drugi Jezusov prihod, dokončni Satanov poraz in poraz smrti. Napočila sta »novo nebo in nova zemlja«.
Pred nastopom novega sveta, na točki preloma, torej nekaj časa vlada tišina. Presenetljivo – ali pa sploh ne – se zdi, da ni nič drugače v človekovem osebnem življenju, v katerem najbolj intenzivne trenutke, trenutke kairosa, osuplost, presenečenje, šok, ganjenost, preblisk, navdih ali odločitev, prav tako skoraj vedno pospremi tišina. Kot je zapisal François Mauriac: »Drama živega bitja skoraj vedno poteka in se odvije v tišini.« Tudi na začetku nečesa novega ali tik pred ustvarjalno gesto je tišina oziroma »vrtoglav bel list, prepojen s tišino, vezaj med ničem in kreacijo«, kot v Zgodovini tišine zapiše Alain Corbin. Vsak ustvarjalec pred začetkom stoji pred tiho, odprto tišino: pred praznim listom, belim platnom, tiho partituro, arhitekt pred praznim in tihim prostorom, gledališčnik pred tihim odrom, kamor mora – kot razbira že Aristotel – postaviti življenje, resničnejše od življenja. Paradoksalno pa je, da je pravzaprav tudi to, k čemur onstran praznine teži umetnost – tišina. Maurice Blanchot v L’espace litteraire (Literarni prostor) piše: »Papirnati nasip nasproti oceanu tišine. Tišina – samo ta ima zadnjo besedo. Samo ta združi in pridržuje smisel, razpršen v besedah. V bistvu med pisanjem stremimo k tišini (…).« Še več, zdi se celo, da se veličina umetniškega dela meri po tem, koliko tišine vklepa. To seveda ni topa, nema, ampak zgovorna tišina, muta eloquentia, kakršno Paul Claudel v L’oeil ecoute (Oko posluša) prepoznava v nizozemskem slikarstvu, za katerega zapiše, da je njegov bistveni del ravno »tišina, ki omogoča, da razumemo svojo dušo ali ji vsaj prisluhnemo«. Zgodovinar Alain Corbin v Zgodovini tišine piše, da je Rembrandt znal poudariti povezave med praznino, čistim prostorom in tišino, ki jo oddaja predmet na sliki in z njo priteguje gledalca, Paul Claudel pa je opazil, da je Rembrandtova Nočna straža »polna nenavadnega, nemega hrupa«. Na sliki pokrajine pred nevihto Rembrandt po Claudelovih besedah genialno ujame trenutek, ko se skorajšnji vihar napove z intenzivno zgostitvijo tišine, kakršno začutimo po koncu orgelske skladbe.
Vse te dimenzije tišine – ustvarjalno, zgovorno, človekotvorno in svetotvorno (v obeh pomenih besede) – v svoji novi knjigi epistol Nagovori tišine z dopisovalci nagovarja Manca Košir. K dialogu je tokrat povabila šest vrhunskih ustvarjalcev z različnih področij: slikarko Joni Zakonjšek, pisatelja Dušana Šarotarja, arhitekta Roberta Dolinarja in Iro Zorko, gledališkega režiserja Tomija Janežiča in prevajalko Vesno Velkovrh Bukilica.
Pisma so se skozi zgodovino izkazala za eno najprodornejših in najsubtilnejših oblik medčloveškega dialoga, tudi med zelo različnimi dopisovalci, kot sta bila denimo T. S. Eliot in Groucho Marx. Pisanje pisem je bilo tih obred, ki so ga spremljali utečeni, skorajda ritualni postopki, uvodni in zaključni pozdravni bonton in zbirka danes izginulih estetiziranih uporabnih predmetov: nož za odpiranje pisem, obtežilnik, pečatnik, pečatni vosek, črnilnik, dragocen pisemski papir. Nekaj te slovesnosti, predvsem pa spoštljivosti in prefinjene mešanice domačnosti in visokega intelektualnega tona je čutiti tudi v izmenjavi med Mančinimi dopisovalci. Manca vsakemu od dopisovalcev piše prva – in s tem nekako določi splošen register in nivo pripovedi. Sugerirani okvir je vseskozi dovolj elastičen, da dialoškemu partnerju dovoljuje, da (po)kaže svoj temperament, individualnost, značaj, izvirnost je pozdravljena in spodbujana. Formula knjige oziroma dialogov je sorazmerno preprosta in za vse enaka: pet do šest pisem od avgusta 2020 do avgusta 2021, pri čemer dopisovalci seveda vedo, da bodo njihova pisma objavljena v knjigi. Znana je tudi osrednja tema za razmišljanje in razpravo: tišina; ob njej pa še ustvarjalnost, počasnost, odnos do narave, življenja in presežnega.
/…/