V mamini sobi mi v nekem trenutku postane jasno, da si v domotožju vedno sam, domotožje je majcen prostor, ki diši po evkaliptu, domotožje je soba s starim rjavim pohištvom in veliko preozko posteljo, najhujše domotožje pa je tisto, ki se po nekaj mesecih vrne, veliko močneje kot prej in ravno takrat, ko si že skoraj malo pozabil. Domotožje je nekaj zelo samotnega.
Vse se spremeni, ko se mora Emma z mamo, bratom in sestrico preseliti iz Dublina v severovzhodno nemško vasico. Smrtonosno dolgočasje zakotja, pretrd kruh in čajne vrečke z vrvicami, avtobusi, ki se ustavijo tudi brez mahanja – za povrh vsega pa še nemška prijaznost, ki je v primerjavi s široko odprto irsko kot priprto okno. Ker novi sošolci sestrico zbadajo zaradi njenega imena, se ta zavije v molk. Emma neznansko pogreša Irsko, Atlantski ocean in stare starše ter sklene, da bo pobegnila domov takoj, ko bo sestrica spregovorila. Pri načrtovanju poti ji pomoč ponudi sošolec Levin, ki edini razume njeno stisko. Toda tudi Levinovo življenje še zdaleč ni enostavno …
Električne ribe je mnogoplastna in poetična zgodba o domotožju, identiteti, molku in besedah, ki jih je treba na novo poiskati, o nežnem porajanju prijateljstva, pa tudi o duševni bolezni. Avtorica Susan Kreller je za roman prejela številne nagrade in priznanja, uvrščen je bil tudi v prestižni katalog Belih vran.
Mnenja:
