Pungeršič: V kulturi, če prav štejem, deluješ že skoraj tri desetletja – kot pesnik, literarni kritik, pisatelj, prevajalec, kantavtor. Lahko izbereš, katero od teh področij delovanja ti je intimno najbližje? Oziroma lahko orišeš njihovo morebitno medsebojno prepletanje, oplajanje?
Pisk: Če bi sklepali po količini vloženega dela, bi bilo mogoče reči, da sem predvsem prevajalec, kajti število bibliografskih zadetkov na tem področju prevladuje, lani sem na primer prevedel leposlovna dela, ki skupaj obsegajo več kot poldrugi milijon znakov s presledki, in sicer iz petih različnih jezikov, iz litovščine, latvijščine, finščine, poljščine in češčine. Kadar me na kakšnem uradu vprašajo, kaj sem po poklicu, rad rečem, da sem pesnik. Všeč mi je opazovati začudenje, ki ga omemba tega poklica vzbuja pri ljudeh. Literarnih kritik že več kot deset let ne pišem več, kot glasbenik sem občasno še vedno aktiven, vendar nimam novega materiala. Upam, da bom dobil kakšno spodbudo, da sedem za kitaro in skomponiram kaj progresivnega, a pri tolikšni količini drugega dela to zaenkrat ni mogoče. Sicer pa se trenutno še najbolj počutim romanopisca. Pred kratkim je namreč izšel moj roman Mamutova oporoka, ki je precej avtobiografske narave. V njem sem med drugim prišel do spoznanja, da je danes pomembno predvsem človekovo počutje. Dolgo sem sanjal o tem, da bi postal doktor jezikoslovja; ker se to ni uresničilo, sem rahlo trpel. Nato je napočilo prebujenje. Ni pomembno, ali si doktor ali nisi, pomembno je, kako se počutiš, in če se počutiš doktorja, si lahko doktor, čeprav le sam zase in v sebi.
Pungeršič: Študiral si slovenščino in primerjalno slovansko jezikoslovje, že na kranjski gimnaziji pa si pisal pesmi in bil urednik šolskega glasila. Zdi se, da sta te od nekdaj v enaki meri privlačila literatura in jezik (tudi jezikoslovje). Kako sta se v resnici razvijali tvoja jezikovna in literarna žilica? Iz kakšnega (jezikovnega) okolja izhajaš?
Pisk: Zagotovo je pomembno vlogo pri mojem razvoju odigral moj oče, ki je bil tudi pesnik. Že zelo zgodaj mi je bral Župančiča, mi pred spanjem pripovedoval absurdne pravljice, ki si jih je sproti izmišljeval, in me spodbujal pri pisanju zgodbic. Kot knjižničar mi je domov prinašal knjige, ki niso bile dostopne navadnim smrtnikom, temveč le vodjem knjižnic in njihovim otrokom. Pogosto me je tudi vzel v službo in me vrgel med knjižne police. Ob koncu osnovne šole sem postal precej problematičen, literatura me ni dosti zanimala, moji prosti spisi so postali v primerjavi s tistimi, ki jih je pisala razredničarkina hči, veliko slabši, a to sem si priznal šele pred kratkim, na nekem pogrebu. V gimnaziji sem začel odkrivati poezijo, vendar sem bil precej precej slab pri jezikih, iz nemščine sem imel popravni izpit. Profesorica psihologije, ki je bila pravzaprav moja terapevtka, le da sama o tem ni vedela ničesar, mi je med eno od svojih učnih ur razodela svetle plati nadkompenzacije, torej tega, da je mogoče uspeti na določenem področju tudi, če zanj nimaš predispozicij. Da se torej ne vržeš v nekaj drugega, ampak da vztrajaš, tudi za ceno propada. In tako sem vztrajal pri jezikih in še danes vztrajam. Profesorica psihologije se je tudi izbrano oblačila in me skladno z učnim načrtom seznanila s problematiko fetišizma, ki je zdaj eden od glavnih motivov v mojem romanu.
Pungeršič: S čim pa so te začarali slovanski jeziki? In kako to, da si se najprej ogrel za poljščino?
Pisk: Že kot otrok sem rad prebiral kratke zgodbe Sławomirja Mrożka, ki so izšle v knjižici z naslovom Leteči slon. Zdele so se mi precej smešne, čeprav jih nisem dobro razumel. Zven slovanskih jezikov sem seveda spoznal prek televizije, najprej je bila to seveda ruščina in odlična serija Elektronikove dogodivščine (1979), nekaj pesmi iz nje sem se pozneje celo naučil igrati na kitaro. Oboževal sem poljsko serijo o Katki (Tylko Kaśka). Gledal sem jo ravno v času, ko so na Poljskem uvedli vojno stanje, in zelo me je skrbelo za usodo glavne junakinje. Potem je bil tu seveda Sienkiewicz in njegovi zgodovinski romani. Na fakulteti sem sicer najprej hotel študirati češčino, a po obisku prvih ur lektoratov so se mi zdele lekcije profesorja Nika Ježa, na katerih nam je predstavil epigrame Stanisława Jerzyja Leca, Jana Sztaudyngerja in Ludwika Jerzyja Kerna, veliko zanimivejše od čeških. Za to, da sem začel prevajati iz poljščine, ima velike zasluge profesor Jože Faganel, ki sem ga spoznal kot tehnični sodelavec na SAZU-ju, kjer sem na računalnik Atari pretipkaval članke o Brižinskih spomenikih. Profesor me je še kot dvaindvajsetletnega študenta nagovoril, da bi prevedel dramsko delo tedanjega papeža Karola Wojtyłe Pred zlatarno. Prevodi Wojtyłe so bili nasploh moji prvi knjižni prevodi. K češčini pa sem se vrnil v zadnjem času, saj sem zadnjih osem let živel v Brnu.
Pungeršič: In kakšen je bil prehod k litovščini? S čim te je pritegnil ta jezik? Ali je šlo prej za kulturo?
Pisk: V devetdesetih letih sem na ljubljanski Filozofski fakulteti vneto študiral poljščino in prek poljščine sem se seznanil z litovsko kulturo. Navduševal sem se nad poljskimi avtorji, povezanimi z Litvo, kot so Mickiewicz, Konwicki, Miłosz, ki so predstavljali moj prvi stik s to deželo. Že v devetdesetih letih sem se začel učiti litovsko, a to učenje ni bilo preveč intenzivno, saj so bili v Ljubljani na voljo samo stari sovjetski učbeniki. Ena od lekcij se je na primer glasila: Aš komunistas. Kur tavo partinis bilietas? (Jaz sem komunist. Kje je tvoja partijska knjižica?) Leta 2004 sem prvič obiskal Litvo – kot pesnik in glasbenik sem bil povabljen na oddelek za slovenistiko Filološke fakultete v Vilni, kjer je tedanja lektorica Lucija Štamulak organizirala moj nastop. Takrat mi je bilo tam tako všeč, da sem sklenil, da se vrnem, in pozimi leta 2006 sem se udeležil jezikovne šole na vilenski Filološki fakulteti. Spomladi 2006 sem dobil štipendijo Društva slovenskih pisateljev, za katero mi je priporočilo napisal Tomas Venclova, in to je bila odlična priložnost, da v Litvo odidem za dalj časa. Našel sem čudovito stanovanje v najlepšem delu mesta Užupisu, ob rečici Vilniji, in pogosto obiskoval Mažvydasovo knjižnico, kjer so nastali moji prvi knjižni prevodi – antologija litovske kratke zgodbe Zgodbe iz Litve in Parulskisov roman Tri sekunde neba. V Litvi sem preživel tri leta, in to je bil čas moje največje osebne svobode. Seveda je ta svoboda dvorezen meč in prav je, da človek v določenem trenutku neha verjeti vanjo in se vrne v resničnost. Za literata pa so obdobja lastne svobode koristne spominske sledi, iz katerih lahko črpa navdih. Toda Litva me je navdihovala, še preden sem jo obiskal. Kot sem že dejal, sem si želel postati doktor jezikoslovja, kar mi je naposled na ravni počutja tudi uspelo. Za nas jezikoslovce je litovščina eden pomembnejših jezikov, četudi ga ne govori veliko ljudi. Bolj ko sem se počutil jezikoslovca, večjo vlogo je imela Litva zame in bolj se je pojavljala v mojem ustvarjanju. Spontana ljubezen, ki še vedno traja, kakor se vidi tudi v mojem romanu.
/…/