Barbara Zorman: Čustvena nalezljivost

Barbara Zorman

Čustvena nalezljivost

Analiza na primerih izbranih slovenskih slikanic

»Tedaj se je Glal spomnil, da je kosovir pametna žival. In ker je bil pametna žival, se je spomnil, da je zehanje nalezljivo. Zato je začel sam na vsa usta zehati; zehnil je enkrat, dvakrat, trikrat, aaahaaao … in glej, oblak je tudi zehnil, tokrat samo na enem koncu, in reklo je »aaahaaao« in ravno pri  »ao« je kosovir smuknil noter. […] »Zehaj tudi ti, kolikor moreš,«  je šepnil Glili in tudi Glili je na vso moč zazehala. Oblak je spačil gobec, da bi zadržal zehanje, in od napora so mu prišle solze v izbuljene oči, potem pa ni mogel več. Na široko je odprl gobec in rekel » aaahaaao «. V steni je zazijala luknja, skoznjo je pogledalo modro nebo – kosovirja sta odbrcnila cunje megle, ki so se stegovale po njiju. – Smuk! – frk! – sta bila zunaj in sta letela letela letela stran, hitro, čim prej daleč stran!«

Zehanje je nalezljivo, to ve vsak otrok,  kaj pa čustva? V vrtcu se ob prvih oziroma uvajalnih dneh brez staršev strah in jokavost z otroka na otroka prenašata z bliskovito naglico. Uspešni motivatorji nas lahko prežamejo s svojim navdušenjem. Ljudi v depresivnih razpoloženjih se velikokrat izogibamo, kot bi se bali okužbe. Ti primeri nakazujejo pojav, ki bo v ospredju pričujočega besedila in je znan pod imenom čustvena nalezljivost. Tega je, se zdi, podobno kot druga področja čustvene dejavnosti, mogoče s spoznavanjem in ozaveščanjem uspešno regulirati – tako bom vsaj na podlagi sporočil nekaterih slovenskih slikanic poskušala dokazati v pričujočem besedilu. Poleg estetske funkcije, ki je nedvomno temelj kvalitetne komunikacije z bralcem, imajo slikanice lahko tudi uporabno funkcijo pri usvajanju čustvene pismenosti, tj. sposobnosti, da oseba prepozna in razume svoja in tuja čustva, jih primerno izraža ter nadzoruje. Ta fukcija izhaja iz sporočilnosti slikanic, ki nastaja iz interakcije med slikovnim in verbalnim kodom. Postopek vstopanja v tuje misli in čustva, ki je pri branju literarnih besedil pogosto krajši, konciznejši in manj naporen od tistega, ki ga zahteva medosebna komunikacija, se v slikanici nadgrajuje prek slik, torej z vizualno predstavitvijo človeške interakcije. V vsakdanjem življenju se devetdeset odstotkov čustvenih sporočil prenese neverbalno, od tega večina prek obraza, pri čemer je, kot ugotavlja Ian McGilchrist v knjigi The Master and his Emissary (2009), za izražanje čustvenih nians ključni zgornji del obraza. Slikaniška sporočilnost se torej zdi uporaben medij za razvijanje čustvene inteligence ter socialnih veščin, kot sta empatija ter teorija uma.

Na verbalni ravni lahko opredelimo vsaj štiri pogoste načine reprezentacije čustev:

1. Z neposrednimi denotacijami, ki sporočajo, da je lik vesel, žalosten, jezen itd.;
2. Z opisi vedenja oziroma dejanj, na primer smehljanja, poskakovanja, ihtenja, cepetanja, stokanja …, ki posredno nakazujejo razpoloženje lika;
3. Z opisi telesnih občutkov lika. Pri takem načinu reprezentacije se za razliko od zgornjih dveh kategorij, ki posredujeta čustva lika »od zunaj«, gledišče premakne v notranjost, tj. doživljanje lika. Bralec zaznava zgodbo prek informacij o telesnih občutkih likov, na primer o pospešenem utripanju srca, o srhu, ki oblije telo, o občutku, da »v trebuhu gori ogenj«. Pogosto se v teh opisih  pojavlja srce, na primer »V obupu mu je srce začelo utripati, kakor bi hotelo iz prsi. Tesno se je oklenil jarbola in ves jarbol je nenadoma zadrgetal od utripanja dečkovega srca.« (Deček Jarbol);  »Srce mu je skakalo v prsnem košu kot zajec v praznem sodu …« (Kako je Jaromir iskal srečo);
4. Pripovedovalec lahko čustva lika bralcu predstavi tudi prek opisov/atributov okolice likov; predmetnost tako metaforično izraža občutke lika. Tako denimo na mesto, nad katerim leti Jelka v slikanici Moj dežnik je lahko balon, sije sonce, ki izraža dekličino veselo, »sončno« razpoloženje. V slikanici Kako sta Bibi in Gusti preganjala žalost pujska Bibi pove, da se je občutje, ki jo je najprej »zaskelelo v smrčku« in v očeh, preselilo navzven: »In naenkrat je bilo vse čisto megleno in deževno. Pa temno in mrzlo tudi«, ter nato znova navznoter: »Prav v srce me je zazeblo.«

/…/