Vesna Mikolič: Mir ali svoboda?

Vesna Mikolič

Mir ali svoboda?

»Saj nismo v vojni, dragi kolegi, moramo samo razmisliti, kaj sami delamo narobe, kako lahko sami izboljšamo svojo pot,« je pred leti izjavil najbrž dobromisleči, miroljubni, naivni učitelj. Med razpravo v zbornici neke mestne šole, kjer je občutek nesvobode, okupacije, načrtnega uničevanja, torej vojne v pravem pomenu besede že zdavnaj prerasel individualna občutja posameznikov, ki so se prvi znašli v vrtincu neracionalne intence patološkega ravnatelja. Podobno se tudi v drugih okoljih – ne samo v javni upravi, temveč tudi, ali še bolj, v gospodarstvu in politiki – raje, kot da bi se soočili s psihopatom, avtodestruktivno analiziramo, samotrpinčimo, tako kot je to počela srednjeveška sekta bičarskih bratov, ki so z bičanjem samih sebe skušali zmanjšati božjo jezo. A če so se bičarji s tem tudi sproščali in bili obenem zmožni javno obtoževati cerkveno hierarhijo ter dobičkonosni cerkveni običaj dajanja odveze, kaj prinašata slepota in samoobtoževanje sodobnemu človeku?

Vzpon psihopatov in disidenti tretjega tisočletja

Gotovo je to ena od logičnih reakcij na uničevalni ples sodobnega psihopata ali sociopata – ali, če hočete, patološkega narcisa, razlike med temi hudimi, a včasih težko prepoznavnimi osebnostnimi motnjami za to razpravo niti niso bistvene –, tega vase zagledanega kralja na Betajnovi, ki po principu brezobzirne moči in vsemogočne volje uveljavlja svoja pravila za  svoje koristi na prisvojeni posesti. Pri tem ga podpira ustroj sodobnega neoliberalnega kapitalizma, ki iz njega potegne prav tiste življenjske ali destruktivne sile, ki mu omogočajo, da gre naprej in samo naprej, više in više, do novih in novih dobičkov in ugodnosti, zase in za svoje, brez postanka in ne oziraje se na morebitne žrtve.

A ta današnji avtokratski mogočnik ne vzbuja vsesplošnega odpora, saj ga odlikujejo lastnosti populista, ki se s privlačnimi obljubami, lažmi in spretnim obračanjem ene skupine proti drugi z lahkoto prilagaja v krizi vse bolj prizadetim množicam, tudi tistim najranljivejšim in zato najdovzetnejšim za zaščito tega mafijskega botra. To pa ne pomeni, da se ne zna prikupiti tudi najbolj izprijenim elitam ali mrežam v podzemlju, čeprav tega po navadi ne obeša na veliki zvon. Dovolj je, da množica čuti njegovo moč, ki izhaja tudi iz te trdne zaslombe v ozadju. In kaj je lepšega, kot poiskati varnost v takem vabljivem brlogu, v katerem te ščiti najhujša med zvermi. Pa kaj, če gre v resnici za samega netilca sporov, ki v nekem trenutku nastopi kot miroljubnež. Otopele množice mu tako in tako, enako kot prej, ko je skrbel za njihovo razdvajanje, slepo sledijo in ga kot glasnika miru postavljajo na piedestal. Manipulacija je namreč tudi po mnenju specialista socialne medicine Dušana Nolimala ena glavnih sposobnosti psihopatov, ki, kot pravi v Delovem intervjuju, »zaradi svojega šarma sprva na človeka naredijo dober vtis; da zasedejo določen položaj, se kažejo v najboljši luči, a to je krinka, fasada, ta njihov šarm je zlagan. Ko enkrat dobijo moč in oblast, se pokaže, kdo so v resnici. So nadpovprečno manipulativni patološki lažnivci in s svojo spretnostjo lahko pretentajo vsakogar«. Da pride do trenutka, ko se pokaže, kdo so v resnici, lahko traja. Pri bolj primitivnih se čaka manj, pri intelektualno bolj izmuzljivih, kjer so preračunavanja še bolj zavita in sprevržena, traja dlje, posledice pa so v obeh primerih uničujoče.

Nasprotno je namreč razmišljujoči posameznik, ki jasno izrazi svoje kritično stališče in ki morda celo prvi opozori na nevarno psihopatsko igro oblastnika, obtožen krvništva. Volk in koze družno blejajo v tihem zadovoljstvu, pes čuvaj pa postane črna ovca. Kajti očitno je, da se v najhujših časih nasilja med kopji besed in puščicami, izpuščenimi med vrsticami v morju manipulativnih zapisov in izrekov, ljudstvo s samoprevaro najraje zateka v zavetje navidezne varnosti. Taisto ljudstvo, ki po različnih, največkrat anonimnih komunikacijskih kanalih bruha strup kot svoj edini obrambni mehanizem, se v trenutkih odločitve zateka k srednji poti, k navidezni dostojnosti, miroljubnosti. Ko je treba reči bobu bob, se zavije v tišino, postane tihi častilec navideznega, v danih razmerah nedosegljivega miru. Velikokrat ravno tedaj, ko se nad posameznikom ali neko družbeno skupino izvaja najhujše nasilje, množica obmolkne, molk postane utišan krik, je prikrita osuplost, ki človeka pusti brez besed. Položaj je tako obrnjen: prej distancirani, premišljeni opazovalec kričeče drhali postane sam obtožen kričanja, glasna množica pa postane otopela večina, katere molčeči glas prevlada, večina, ki je v demokraciji moč. Ne glede na to, da v stilu obrambne projekcije izobčenca obtoži ravnanja, ki ga je pod vplivom manipulativnega vodje usvojila sama: ne mi, on ni pripravljen sodelovati, on neti spore, on je drugačen! Kristus želi biti kralj, Kristus razdvaja ljudstvo, Kristus je kriv, križajmo ga! On je za vojno, mi smo za mir!

Disident, ki za razliko od Božjega sina niti ne želi biti prerok vseh prerokov in ki si najbrž ne želi biti niti disident, nenadoma postane disident. Disident tretjega tisočletja. Izločen, obtožen za dejanja, ki so diametralno nasprotna njegovim prizadevanjem. V nemirnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je oblikoval lik odpadnika, upornika, ki so ga družba ali njeni represivni organi preganjali prav zaradi idej, ki jih je zavestno in načrtno širil in ki so se tako zelo razlikovale od prevladujoče predmodernistične kulture. Tudi v večini ostalih zgodovinskih obdobij so bili revolucionarji ljudje, ki so bili obtoženi, ker so bili, kar so bili: napredni prinašalci sprememb. Pa čeprav so jim kako dejanje, besedo podtaknili, so vsi vedeli, tudi on sam, da so bili v resnici obtoženi zaradi svojih idej. Danes, v času novih medijev, pa je vsakdo bog sam sebi, najbolj moderen, najbolj progresiven, vsaj tako mnogi doživljajo in kreirajo svojo podobo na družbenih omrežjih. Zato je današnji disident, skladno s samoopredelitvijo pesnika in profesorja Borisa A. Novaka, tisti, ki je drugačen, ki želi pred zunanjimi pritiski ohraniti notranji mir in ustvarjalnost in se zato odloči za notranjo emigracijo. Posameznik, ki je sposoben notranjega uvida in zato tudi zmožen jasnejše, tudi kritične besede, postane ovira, podobno kot so postali ovira misleči ljudje v totalitarnih režimih prejšnjega stoletja. Le da ti največkrat sploh niso vedeli, za kaj jih pravzaprav obtožujejo, bili so žrtev sistema, ki je bil utemeljen na borbi proti notranjemu sovražniku. Današnjega notranjega migranta, ki sveta ne doživlja v popreproščeni obliki novih medijev – in je zaradi tega odmika od ljudstva na neki način tudi kriv? – pa za razliko od revolucionarnih voditeljev in tudi drugače kot žrtve nekdanjih totalitarizmov zlahka obtožijo bodisi elitizma bodisi nesposobnosti, on/ona postane poosebljenje lastnosti, ki so pravzaprav lastnosti njihovega elitističnega, tako ali drugače omejenega voditelja. Omejenega zato, ker je vsako bolestno povzdigovanje samega sebe, kot uči psihologija, samo obrambni mehanizem za neki osebnostni primanjkljaj. Današnji režimi se tako pretvarjajo, da niso režimi, današnji režimi želijo biti vsem všečni in zato ne vidijo sovražnikov, današnji režimi prikazujejo tiste, ki jih nonšalantno in obenem grobo izločijo, kot problematične same po sebi.

Življenje v laži  

Prav lažni vtis, ki ga s pomočjo propagandnih konstruktov in novodobne politike »alternativnih dejstev« prek formalnih in neformalnih medijev o sebi in družbi širijo takšni oblastniki in njihovi pomagači, je glavni vzrok, da v takih trenutkih množica ni sposobna videti resničnega krivca. Kljub razlikam v ideologijah nekdanjih in današnjih režimov – današnji totalitarizmi pravzaprav niti ne temeljijo na ideologiji, edino vodilo sta oblast in dobiček –, lahko vlečemo nekatere vzporednice z zgodovino. Tako je že nemški judovski filolog Victor Klemperer, ki je preživel holokavst, v svoji zelo sporočilni knjigi LTI – Lingua Tertii Imperii – Govorica tretjega rajha opozoril, da je bilo glavno sredstvo nacistične propagande »vbijanje v glavo enih in istih simplificiranih naukov, ki se jim z nobene strani ne sme ugovarjati«, in da ni dovolj, če vem, da so me nalagali, saj »mi vsa moja kritična pozornost v danem trenutku prav nič ne pomaga: prej ali slej me premaga natisnjena laž, ki se mi vsiljuje z vseh strani, če je tistih, ki dvomijo o njej čedalje manj in če jih nazadnje sploh ni več.«

Sodobni nevromarketing z načrtnim ustvarjanjem stereotipov, t. i. strateških okvirov, o posameznikih, ustanovah, skupnostih itd. v naših možganih pomeni danes identično manipulacijo množic. Žal pa se mu kljub vsemu znanju, ki ga imamo, ne zmoremo upreti. Celotna nevroznanost se je v ZDA pravzaprav začela razvijati predvsem z namenom učinkov v ekonomski in vojaški sferi, kjer pogosto prispeva, da se do boljših rezultatov prihaja z manipulacijo. Žal pa nevroznanstvenih odkritij (še) ne znamo uporabiti, da bi se manipulaciji in njenim posledicam tudi uprli. Kar bi bilo nujno, še posebej če upoštevamo, kar je ugotavljal že Klemperer, da »propaganda učinkuje tudi še potem, ko je razkrinkana kot širokoustenje in laž«.

Morda je na teoretski ravni in v situacijah, ki se nas ne tičejo neposredno, laži še mogoče prepoznavati, v svojem okolju pa po navadi, hote ali nehote, ostajamo slepi. Zakaj nismo zmožni videti rimskih oblasti in judovskih farizejev ali sodobnih, večjih ali manjših, mussolinijev in hitlerjev, ki nam vsakodnevno jemljejo človeško dostojanstvo? Zdi se, da prav takšni, najbolj sprijeni oblastniki v določenem trenutku dejansko vzbujajo občutek varnosti, spodbujajo iluzijo lagodnega in mirnega življenja, od posameznika ne zahtevajo ničesar, nobenega razmisleka, nobene akcije, dovolj je otopelost in prodana duša. Laže je tako, za človekovo eksistenco z danes na jutri se to splača, zahteva manj energije in daje dobičke v obliki belega kruha in neogrožanja človekovega vsakdanjega miru. Seveda navideznega vsakdanjega miru, ki ga v resnici določajo krvniki te dobe, ko ustrahujejo na eni strani ustrahujejo, na drugi pa delijo sladkorčke. Poleg tega pa imajo mnogi, ki niso deležni ne palice ne korenčka, občutek, da se jih ta igra ne tiče, da jih že gola vsakdanjost preveč okupira in utruja in da lahko živijo odmaknjeni od vsega. Tako so tudi žrtve v dilemi, ali sploh razbijati ta obroč molka, saj je poslušalcem pravzaprav nemogoče razumeti, da so nekatera psihopatova dejanja sploh možna, in je potem spet žrtev, če vendarle spregovori, ožigosana kot rušilka miru, množica pa se iz strahu in zaradi lastnega lagodja ali celo preživetja odvrača od nje in se zateka pod okrilje oblastnikov. Seveda ni priporočljivo razkrivati resnične podobe niti teh, ki se svetijo v soju psihopatovih žarometov, vsa mašinerija bi namreč žvižgaču v trenutku začela pripisovati nevoščljivost in nesposobnost, medtem ko je nesposobnost zaščitenih varno – zaščitena.

Kajti vsi, ki mižijo, omogočajo, da v kriznem, predvojnem obdobju zacvetijo za določene naloge manj sposobni ljudje, ki bi sicer nikoli ne prišli do vidnejših funkcij, ali celo ljudje z družbenega dna, ki bi bolj spadali za zapahe kot na oblast. Tako so v zgodnjih dvajsetih letih v zvezi strank Deutscher Verband, ki je nastala po priključitvi Južne Tirolske k Italiji, opozarjali, kakšni ljudje so v resnici sledilci fašizma, ki se je nevarno širil po Italiji: »Fašistične množice so dvomljivega izvora, del njih so pravi delinkventi, resnični zaporniki, ki se ponašajo s predrznostjo. To so sami podli ljudje, ki so zašli s prave poti in se jim na obrazih bere, da so zmožni iti preko trupel.« Žal to spoznanje ni pomagalo, da ne bi že nekaj let pozneje v nemški družbi doživeli fašistične reprize z nadgradnjo nacizma. In tako je potem na iste lastnosti ljudi, ki se v takih obdobjih povzpnejo na oblastne položaje, pokazal Bertold Brecht, posebej mogočno v svoji drami s sicer zavajajočim naslovom Ustavljivi vzpon Arturja Uia – kajti pravega odgovora, kako preprečiti ali ustaviti strukturne spremembe, ko zlo postane čaščeno in dobro obsojeno, niti ta drama ne daje. Dejstvo je, da se na vrhovnega oblastnika dvomljive provenience kar lepijo ljudje iste branže v smislu pregovora »iste vrane skupaj letajo«. Strokovnost in intelekt sta pri tem globoko na dnu družbene lestvice vrednot. Negativna selekcija, ki jo diktator načrtno sproža, saj so mu taki ljudje najbolj zvesti, vodi prav do tega, da do položajev prihajajo moralno najbolj sprevrženi posamezniki, ki so se za svojo korist sposobni prodajati do konca, ki niso sposobni zatajiti samo svoje matere, ampak tudi same sebe. Nolimal  razlaga, da si psihopati, ki v družbi zavzemajo ključne vodstvene položaje, »za oprode postavljajo sociopate, sadiste, makiaveliste, narcisoidne osebe, hinavce in vse tiste, ki si od psihopatov obetajo neke ugodnosti. Ob njih so lahko tudi čisto normalni ljudje, ki se jim pridružijo zaradi njihove strahovlade. Majhen odstotek ljudi, ki pa so na vodstvenih mestih, tako z močjo, mreženjem in strahovlado lahko vpliva na večino«.

Tako se v družbi vse bolj častijo lažni, vsiljeni vzorniki, ki še bolj zamegljujejo resnico. Med njimi so res tudi taki, iz katerih bi dobri vladar lahko izvlekel najboljše, sedaj, v spremenjenih okoliščinah pa prihajajo na dan njihove temne lastnosti, tudi zlo, tako da so všečni in vse bolj podobni svojemu gospodarju. Po tezi, ki jo je v eni svojih kolumn v Delovi Sobotni prilogi navedla filozofinja Renata Salecl, naj bi bilo samo deset odstotkov ljudi vedno pretežno dobrih, deset odstotkov vedno zlih, osemdeset pa se jih prilagaja glede na naravo osebe, ki jih vodi. Ko pride do razočaranja nad namišljenimi idoli, je po navadi že prepozno.

Slovenska preteklost, slovenska sedanjost

So tovrstni družbeni procesi posledica občečloveških lastnosti? Se vse družbe enako hitro pustijo speljati na limanice psihopatskim oblastnikom? Najbrž nobena družba ni imuna nanje, danes lahko za to iščemo dokaze tako v Aziji in Afriki kot v Evropi, tako v Turčiji kot v ZDA. Kljub temu nas zgodovina uči, da so ljudstva v kriznih časih različno reagirala, da so se nekatere družbe prej pripravljene upreti ter so sposobne hitreje identificirati in obtožiti prave krivce. Za Slovence se danes zdi, kakor da živimo v družbi, v kateri se filistrsko ukvarjamo z malenkostmi in drobne nepravilnosti ostro sankcioniramo, medtem ko pred ključnimi zlorabami v politiki, gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu idr. mižimo in se pred domačimi in tujimi samodržci in pokvarjenci vseh sort boječe umikamo.

Pa je bilo v preteklosti vedno tako? Kako je že rekel Oton Župančič, ko je Maček zagovarjal posnemanje ustaške Hrvaške: »Maček pravi, da je mir največja dobrina, jaz pa pravim: svoboda je!« Zakaj danes torej množica pred ključnimi odločitvami raje izbira (vsaj navidezni) mir kot svobodo? In iz kakšne snovi so bili župančiči, ki jim je bila svoboda nad vsem, tudi nad mirom? Seveda se je v času globokih družbenih kriz, vojn, revolucij, prelomnih zgodovinskih trenutkov treba hitro odločati med gnilimi kompromisi in visokimi ideali, pri čemer prvi morda, vsaj na kratek rok, pomenijo življenje, drugi pa vodijo v gotovo smrt. Mir pomeni življenje, svoboda smrt.

In te odločitve niso bile prihranjene na Slovenskem med drugo svetovno vojno prav nikomur, ne vodjem, ne anonimnim posameznikom, ne množici. Ko Ivan Mrak v svojih dramah opisuje hude notranje dileme posameznikov, ki ne vedoč, za kaj se pravzaprav opredeljujejo, v času vojne na slovenskih tleh sprejemajo odločitve, da gredo v hosto ali pa se, nasprotno, pridružijo varuhom domačih vasi, najbrž ne govori o manipulativnih vodjih, ki so natančno vedeli, za katere cilje potrebujejo človeško meso. Je mladi France Balantič vedel, za kaj natančno je žrtvoval svoj senzibilni duh? Pa tisti, ki so žrtvovali njega in njemu podobne, so se kdaj zavedeli lastne krivde? Ali pa so v strahu pred komunistično oblastjo manipulirali naprej, vse do današnjih dni? Kaj pa fašistični župan Štanjela, znameniti arhitekt Maks Fabiani, je priložnost za arhitekturno urejanje lastnega rojstnega kraja opravičila dejstvo, da je prodal dolgo zgodovino svojih svobodomiselnih prednikov za opravljanje funkcije v službi enega najhujših režimov druge svetovne vojne? Seveda se niti vsi partizani niso zavedali, da je šlo tudi za revolucijo.

Krivda gotovo ni enakomerno porazdeljena med tiste na vrhu, ki na svet gledajo s panoramske razgledne točke in konstruirajo posebna kukala za usmerjanje pogleda, h katerim se pririnejo najbolj častihlepni in največji konformisti, in tiste, ki se gnetejo v dolini, kjer so sence daljše od njihovih življenj, zato je njihova slepota skoraj neizogibna. Pa je res? Še posebej danes, ko so sicer digitalna kukala res lahko še nasilnejša in vplivnejša, a nam na drugi strani omogočajo, da jih uravnavamo tudi po lastni želji, da izbiramo in si perspektivo tudi poljubno širimo. Je torej danes prav, da se obračamo stran? Tako od one prave zgodovine kot od zgodovine, ki se pravkar odvija pred našimi očmi.

Slovenska novinarska legenda Jurij Gustinčič je nekoč, ne tako daleč nazaj, v Mladini (20. julija 2012) zapisal: »Kričati proti prepovedi, da so praporščaki kot simbol na Kongresnem trgu, naj bi bila ideologija, molčati in se izogibati prepiru pa je dostojen civilizacijski način ostati nepoškodovan in se izogniti političnemu prepiru. Res? Kakšni pa smo, če iz strahu pred ‘ideologijo’ z mirno vestjo prikrivamo strani svoje zgodovine in v imenu ideološkega miru pozabimo najbolj dramatične trenutke.« Danes se dilema torej ne vzpostavlja med mirom in svobodo, temveč med mirom in prepirom. Gustinčič je v istem prispevku ironično zapisal tudi: »In tako smo si lahko oddahnili ob prizoru skrbno urejene dostojnosti, stran od prepirov, ki ne bi nikamor pripeljali /…/. Kje pa bi bila v hudem prepiru enotnost, ki jo mora majhna država v teh hudih časih kazati drugim? Držimo se dostojno, ne kričimo drug na drugega, ne omenjajmo stvari, skritih v omari, ki naj bi ostale skrbno varovani domači okostnjak.« Svoboda je prepir, mir pa enotnost.

Vojna prihodnost?

Danes se torej, tako pri nas kot v mnogih drugih vse bolj polariziranih državah, odločamo med prepirom in enotnostjo. In to res ni lahka izbira, saj nas prepir lahko pripelje daleč, predaleč, vse do vojne, proč od miru in svobode. Enotnost pa bi lahko pomenila samo navidezni mir, ki bi nas ravno tako lahko pripeljal daleč, predaleč, vse do vojne, proč od miru in svobode. Kako naj torej razmišljamo, ali lahko res kateri koli odnos do zgodovine in zgodovine, ki se odvija pred našimi očmi, upravičimo s potrebo po miru in svobodi? Sta torej to enakovredni vrednoti, ko imamo nasproti grozečo nevarnost nasilja, bodisi da gre za vojno v vojaškem pomenu besede ali za vojno, ki jo v svojih majhnih okoljih vsakodnevno vodijo lokalni in nacionalni tirani? Strah pred vojno in prizadevanja, da storimo vse, kar je v naši moči, da se ji izognemo, so več kot utemeljeni. Vojna deluje proti človeštvu, proti življenju, proti ljubezni.

A če je vojno nasilje na žalost pogosto razlog, da se v vojni koncept »živeti« nadomesti s »preživeti«, pa se je treba vprašati, ali je ta isti koncept preživetja dopusten v mirnodobnih časih. Kot zapiše izjemno kritično pero hrvaške književnosti in vileniška nagrajenka Dubravka Ugrešić v svoji znameniti zbirki esejev Kultura laži, je za ljudi, ki prakticirajo preživetje, značilna svojevrstna adaptilnost, saj so zanj pripravljeni storiti marsikaj, vse pravzaprav, pripravljeni so se prilagoditi tudi norosti kot novi normi obnašanja. In ali ni ravno ta norost mirnodobnih psihopatskih vojn predhodnica pravega vojnega obdobja? Če torej hočemo zares živeti, ne le preživeti, v še tako norih časih in do zadnjega upati, da se končni norosti, izbruhu vojnega nasilja, vendarle lahko izognemo, moramo torej početi vse kaj drugega, kot si zgolj zatiskati oči in se umikati v navidezno oazo miru ter s tem dajati prostor drugim, tistim, ki se le konformistično prilagajajo in s tem še spodbujajo norost psihopatov na vrhu. Kajti Dubravka Ugrešić pravi tudi to: »Ko me vprašajo, kdo je kriv, odgovarjam: jaz sem. Kriva sem, ker nisem storila ničesar, da bi zaustavila vojno. Kot nisem storila ničesar, ko sem pred več kot desetimi leti gledala televizijske kadre, v katerih je srbska policija pretepala kosovske Albance. Kot nisem naredila ničesar, ko sem pred leti videla razraščanje prvega boga vojne in nato še drugega. V znak protesta proti vojni se nisem polila z bencinom in se javno zažgala. Nisem bila pozorna na tedanjo proizvodnjo laži, ki sem jih pustila, da tečejo mimo mene kot onesnažena voda. Moje akcije so bile zanemarljive, povezane v glavnem samo s pisanjem. S pisano besedo sem prepozno razjezila svojo okolico. Ja, celo umreti od sramu mi ni uspelo. To, da niso uspeli niti drugi, me ne opravičuje. Da, jaz sem kriva!«

Tudi v Sloveniji se pogosto umikamo pred pravimi problemi, mižimo, molčimo, na drugi strani pa smo do sočloveka, sobivajočih družbenih skupin ali sosedov zelo agresivni, napadalni, prav nič razumevajoči. Dve skrajnosti, ki kažeta, kakor da argumentiranega soočanja nasprotnih stališč in doseganja razumnega konsenza za mirno sožitje sploh nismo zmožni. Tako tudi mene zmrazi – pa to sploh ni dovolj močna beseda, ki bi opisala mojo grozo! –, ko na družabnih omrežjih berem izjave Slovencev, ki se sovražno odrekajo počitnicam na Hrvaškem, ker »so se mi ti Hrvati pa res zamerili«. Seveda so enako pretresljive izjave Hrvatov, ki razlagajo, da so tako in tako Slovenci vedno tisti, ki sprožajo spore glede meje, banke ali terana, in istrskih Italijanov, ki se sprašujejo, od kod poimenovanje Koper za mesto, ki se je vedno imenovalo Capodistria … Kakor da velikim sovražnim vodjem sledi cela vrsta diktatorčkov, ki v svojih peskovnikih vznikajo iz dneva v dan, potem ko smo že mislili, da je na primer vsaj v Istri mirno sobivanje kultur postalo že neizpodbitna vrednota, ki naj bi se prenašala iz roda v rod, ne glede na meje, ne glede na kulturno pripadnost. A žal nobena vrednota ni za vedno usvojena in tega ni mogoče prezreti.

Zaton nekaterih vrednot namreč pomeni, da se na tej čistini rojevajo samo strah, občutki ogroženosti in sovraštvo. In to v času, ko smo prav zaradi igre velikih soočeni z množicami bežečih izpod ruševin, iz krajev in držav brez perspektive. Je prav, da mižimo tudi pred njimi? Da tiho podpiramo žico, zato da nam ne bi bilo treba videti? Da nam ne bi bilo treba videti ne najbolj nemočnih, ne malih firerčkov, ki še razpihujejo sovraštvo, ne krvnikov, ki so pravi krivci za takšno stanje. A ko se slepo obračamo stran ali tudi sami pridajamo svoj lonček v medsebojnem sovraštvu – tu pride prav tudi Brechtova misel, na katero me je spomnil nekdanji študent: »Tudi sovraštvo do podlosti ti spači obraz.« – ustvarjamo svet, ki ga ne želimo.

Kaj si pravzaprav želimo

Ne želim, da se ponovi tržaška Rižarna, kjer so goreli naši dedi, tudi moj nono, partizanski terenec. Njegova hči, moja mama, ki očeta nikoli ni srečala, je še do poznih sedemdesetih let molila, naj se, če je še živ, srečno vrne domov. Ne želim, da bi moja hčerka še kdaj prišla objokana iz šole, ker ji je bilo slabo, ko so pri zgodovini gledali film o nemškem koncentracijskem taborišču Auschwitz. Da, pretreslo me je to njeno sočutje. Začutila sem se odgovorno do mladih, ki še ne vedo veliko ne o nasilju nad našimi predniki ne o naši sodobni ujetosti v mreže velikanov, pa vendar si pustijo občutiti, iskreno in iz globin. Ali lahko dopustimo, da te elementarne prvine človeškosti, ki so, verjamem, v vsakem otroku, pozneje mladostnik ali odrasel človek zataji in da jih še pozneje v življenju v teh nemirnih časih preglasita strah in sovraštvo?

Je mogoče, da so otroci sposobni izraziti sebe, svoja iskrena občutja, obenem pa globoko zaznavati ljudi, živali, okolje, ki jih obkroža? Če otroci res tako pogosto instinktivno ljubijo svet okrog njih, žal odrasli očitno nismo več sposobni tega, kar filozof Mladen Dolar imenuje dvojno gibanje brechtovske geste: na eni strani razkrivati slepila in biti to, kar smo, na drugi pa se odpovedati ukvarjanju s sam sabo, z lastnim egoističnim interesom kot poslednjo utvaro. Za nas je vlak že odšel in je pripeljal že tudi do zadnje postaje, vojno nasilje je vse okrog nas.

Toda ali smo se kdaj vprašali: kaj pa če se prav v sočloveku, v tistem najšibkejšem, v zadnjem migrantu, ki je to noč prispel na našo mejo, skriva rešitev? Pa ni nujno, da verjamemo v Kristusa in v skladu z njegovim naukom v vsakem najšibkejšem vidimo njega. Tudi ni nujno, da se bo kdaj zgodilo natančno to, kar smo videli v angleškem filmu režiserja Alfonsa Cuaróna Otroci človeštva iz leta 2006, posnetega po romanu pisateljice P. D. James. V njem se človeštvo leta 2027 znajde tik pred propadom, saj ženske ne morejo več zanositi. Tudi razloga za rojevanje, kot v svoji filmski kritiki ugotavlja Marcel Štefančič jr., ni, saj je svet »nevaren, umazan, bolan, kužen, brutalen in militariziran, terorizem je nacijo prelevil v kolektivnega paranoika, diktatorski režim, ki izgleda kot citat Velikega brata«. Svet je v razsulu, začenja se zadnja bitka za preživetje, ki se igra na vse ali nič, zakoni in človekove pravice se ne upoštevajo več. Velika Britanija je edina država, kjer se še da vsaj do neke mere urejeno bivati, a to seveda velja samo za domačine, za priseljence tam ni več prostora. Od zadnjega rojstva je minilo že osemnajst let in takšno stanje traja vse do trenutka, ko se ravno med migranti, obsojenimi na pregon in smrt, pojavi nosečnica. Simbolično je torej prav preganjana begunka nosilka novega življenja. Je ta filmska napoved lahko realnost?

Dovolj je, da se morda v nas samih nekaj premakne, da začutimo in se zavemo, da je sočutje olajšanje, da nas preveva zadovoljstvo, ko dajemo, da smo srečni šele takrat, ko se po brechtovsko negiramo in se vživimo v drugega. Kot to počnejo najboljši igralci, kakršna je največkrat nagrajena ameriška igralka Meryl Streep, ki se ob svojih preklapljanjih iz vloge v vlogo počuti, kot bi letela, in ki je prav, ko se vživlja v drugega, najbolj ona sama.

To se lepo sliši, a vendarle: ali smo se res sposobni vživeti tudi v lastnega nasprotnika, ga razumeti? Kako bi se Maryl Streep znašla, če bi morala igrati enega od onih desetih odstotkov pretežno zlih, psihopatsko vodjo, narcistično diktatorko? Se lahko vprašamo, kako bi bilo, če bi Meryl Streep nekoč igrala Donalda Trumpa? Nekateri se zmorejo vživeti v najšibkejše člene družbe, a vprašanje je, ali čuteči človek sploh lahko razume in začuti nečutečega, brezčutnega in prav zaradi tega močnega, nasilnega človeka, od katerega ne more pričakovati recipročnega sočutja. Z drugimi besedami: je torej mogoča vseobsegajoča ljubezen in je mogoče slediti celo krščanskemu imperativu, ki zapoveduje, da »ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo«? Zdi se, da je razlika med sočutnim in brezčutnim človekom prav v tragičnem dejstvu, da prvi lahko razume drugega, drugi pa je to človeško zmožnost v veliki meri, če že ne povsem, izgubil.

A naši odnosi so vendarle sestavljeni tudi iz racionalne in dejavnostne, ne zgolj emocionalne komponente, zaradi česar nam po vseh prizadevanjih, da bi vzpostavili vzajemno konstruktiven odnos, kmalu postane jasno, da vztrajanje v enosmerni ljubezni, ki ljubezen seveda niti ne more biti, ni produktivno in da ljubezni ne moremo izsiliti. Edini izhod, zato da se izognemo konfliktom, nasilju, se skladno z izhodišči transakcijske analize v takšnih primerih pokaže vzpostavitev racionalne distance do ravnanja takšne osebe, kar pa lahko dosežemo prav s poglobljenim razumevanjem situacije, premišljeno analizo medsebojnega odnosa in kritiko tega ali onega spornega ravnanja. Z nepredelanim odnosom in molkom, v katerem skrivamo svoj strah, zamero, bolečino, krivdo, namreč ostajamo ujeti v mreži odnosov moči in onemogočamo, da bi se ljubezen v nas sploh še lahko kadar koli zares izrazila.

Ključno vprašanje ostaja torej, ali lahko v vsakem trenutku svojega bivanja, z vsako najmanjšo gesto poskusimo ohraniti človečnost v naših otrocih in jih varno pripeljati do trenutka, ko se bodo jasno zavedali temne realnosti, pa bodo vendar želeli tudi sami še naprej ohranjati ljubezen v sebi, to klico, ki edina lahko zagotavlja mir. In omogoča negacijo lastnega ega, olajšanje, svobodo. Mir in svoboda sta tako posledica ljubezni, zavedanja, življenja, ne pa otopelosti, slepote, preživetja, v katerem bi bili sužnji bodisi lastne vesti bodisi norcev brez vesti, ki vodijo svet v katastrofo. Ti nam postavljajo okvire pasivnega preživetja, mi pa si oblikujmo razmere za življenje v okvirih svobode. Zavrnimo brezčutnost kot družbeno moč ter v sočutju in ljubezni najdimo tisto moč, ki nas vodi do osebne in družbene svobode. Priznajmo si slepoto, saj lahko v istem trenutku spregledamo. Kot Sofoklejev Ojdip. Pa četudi šele takrat, ko nas resnica lopne po glavi.

Kot se je to zgodilo omenjenemu dobromislečemu učitelju, ki je vojno stanje na šoli ugledal šele, ko je bil na vlogo talca obsojen njegov najbližji učiteljski kolega in je zato ničesar kriv izgubil službo kljub nasprotnim, čeprav bojazljivim prizadevanjem vseh najbližjih kolegov. Se pa ti zdaj ne čutijo več tako zelo nemočne, prav zato, ker vidijo. In ker se bodo lahko, ko bo čas dozorel, tudi odzvali. A predolgo ne moremo več čakati. Saj smo vendar tudi Slovenci v preteklosti zmogli pogumne odločitve, čeprav se danes niti tako smela Župančičeva dilema mir ali svoboda ne zdi več aktualna. Danes sta naš imperativ oba, mir in svoboda, širimo ju in zahtevajmo. To pa je seveda mogoče samo v ljubečem, prijateljskem sožitju.