Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Satyajit Ray: Dve zgodbi

Sodobnost / Uncategorized  / Satyajit Ray: Dve zgodbi

Satyajit Ray: Dve zgodbi

Satyajit Ray

Khagam

Večerjala sva ob svetlobi petrolejke. Ravno ko sem si vzel malo jajca s karijem, je Lachman, kuhar in oskrbnik gostišča, vprašal: »Ne bosta šla obiskat Imli Babe?«

Moral sem mu povedati, da ker nama ime Imli Baba ni znano, doslej nisva razmišljala o obisku pri njem. Lachman je rekel, da naju bo voznik džipa gozdarske službe, ki sva ga najela za oglede, odpeljal k Babi, če mu rečeva. Njegova koča je v gozdu in njena okolica je prav slikovita. Očitno je bilo, da Baba kot svet mož uživa veliko spoštovanje; pomembni ljudje iz vse Indije so se mu prihajali klanjat in ga prosit za blagoslov. Najbolj pa je mojo radovednost vzbudila informacija, da ima Baba za domačo ljubljenko kraljevsko kobro, ki živi v votlini nedaleč od njegove koče in prihaja vsak večer k njemu pit kozje mleko.

Dhurdžati Babu je na to pripomnil, da po deželi mrgoli sleparskih svetih mož. Čim bolj se na zahodu širijo znanstvena spoznanja, tem bolj se naši ljudje obračajo k vraževerju. »Položaj je brezupen. Kar naježim se, če samo pomislim na to.«

Ko je nehal govoriti, je pograbil muhalnik in z nezmotljivim udarcem treščil po komarju, ki je ravno sedel na mizo. Dhurdžati Babu je bil majhen, bledikav mož v poznih štiridesetih, ostrih potez in sivih oči. Spoznala sva se v gostišču v Bharatpurju; tam sem se ustavil med potjo v Agro, od koder sem nameraval naprej v Džajpur k starejšemu bratu, pri katerem naj bi preživel štirinajst dni počitnic. Ker sta bila tako turistični bungalov kot tudi hotel polna, sem se moral umakniti v gostišče v gozdu. Saj ne, da bi mi bilo zaradi tega žal; življenje sredi gozda ponuja mirno udobje in hkrati neko posebno draž.

Dhurdžati Babu je prišel en dan pred mano. Skupaj sva najela džip za oglede. Prejšnji dan sva si šla v Deeg petintrideset kilometrov vzhodno od tod ogledat trdnjavo in palačo. Tisto jutro sva videla trdnjavo v Bharatpurju, popoldne pa ptičji rezervat Keoladeo, ki je res nekaj posebnega. To je enajstkilometrsko območje mokrišča, posuto z majcenimi otočki, kamor so prišle nenavadne ptice iz daljnih kotičkov zemeljske oble in se tam naselile. Jaz sem bil zatopljen v opazovanje ptic, Dhurdžati Babu pa je godrnjal in se zaman trudil odgnati drobne žuželke, ki so brenčale okrog naju. Te zverinice imajo navado, da ti sedajo na obraz, vendar so tako majhne, da se večina ljudi zlahka ne zmeni zanje. Ampak ne Dhurdžati Babu.

Do pol devetih sva povečerjala in sva že sedela na pletenih stolih na terasi ter občudovala lepoto gozda v mesečini. »Sveti mož, ki ga je omenil sluga,« sem rekel, »kaj ko bi ga šla pogledat?«

Dhurdžati Babu je odfrcnil cigareto proti evkaliptovemu drevesu in rekel: »Kraljevske kobre ni mogoče udomačiti. O kačah veliko vem. Fantovska leta sem preživel v Džalpajguriju in z lastnimi rokami ubil mnogo kač. Kraljevska kobra je najnevarnejša, najbolj ubijalska kača, kar jih je. Zgodbo o svetem možu, ki jo hrani s kozjim mlekom, bi morala jemati malo z rezervo.«

»Jutri zjutraj greva gledat trdnjavo v Bajanu. Popoldne pa nimava kaj početi,« sem rekel.

»Se mi zdi, da imaš veliko zaupanja v svete može?«

Čutil sem, da je vprašanje zbadljivo. Vendar sem odgovoril mirno.

»To ni vprašanje zaupanja, ker nisem imel s svetimi možmi še nikoli nič opraviti. Ne bom pa tajil, da mi ta vzbuja malo radovednosti.«

»Tudi jaz sem bil nekoč radoveden, ampak po izkušnji, ki sem jo doživel z enim …«

Izkazalo se je, da ima Dhurdžati Babu visok krvni tlak. Neki stric ga je prepričal, naj poskusi zdravilo, ki ga je predpisoval neki sveti mož. Dhurdžati Babu je to storil in posledica so bile hude bolečine v želodcu. Zato mu je krvni tlak še bolj poskočil. Odtlej je na devetdeset odstotkov indijskih svetih mož gledal kot na sleparje.

Ta alergija se mi je zdela kar zabavna in rekel sem, samo da bi ga dražil: »Si rekel, da kraljevske kobre ni mogoče udomačiti; prepričan sem, da je navadni ljudje, kot sva midva, ne bi mogli, sem pa slišal za sadhuje gori v Himalaji, ki živijo v jamah s tigri.«

»Lahko da si to slišal, ampak ali si to tudi na lastne oči videl?«

Moral sem priznati, da nisem.

»In nikoli ne boš,« je rekel Dhurdžati Babu. »To je dežela za lase privlečenih zgodb. Kar naprej poslušaš o nenavadnih dogodkih, sam pa nikoli nobenega ne vidiš. Poglej naši Ramajano in Mahabharato. Pravijo, da je to zgodovina, pa v resnici ni nič drugega kot sveženj neumnosti. Deseteroglavi Ravana, opičji bog Hanuman, ki s plamenom na koncu repa zažge celo mesto, Bhimov apetit, Ghatotkača, Hidimba, leteča kočija Pušpak, Kumbhakarna – si lahko predstavljaš kaj bolj absurdnega od vsega tega? In epa sta tudi polna sleparskih svetih mož. Tam se je vse skupaj začelo. In vendar vsi – celo izobraženci – verjamejo tem zgodbam.«

Kljub zadržkov Dhurdžati Babuja sva naslednjega dne po obisku trdnjave v Bajanu kosila v gostišču, nekaj ur počivala, potem pa malo po četrti prišla do puščavniškega bivališča svetega moža. Dhurdžati Babu izletu ni nasprotoval. Mogoče je Baba tudi v njem vzbudil malo radovednosti. Koča je bila na jasi v gozdu pod ogromno tamarindo; prav zato so domačini svetega moža klicali Imli Baba, saj beseda imli v hindiju pomeni tamarindo. Njegovega pravega imena niso poznali.

Baba je sedel na medvedji koži v koči iz listov datljeve palme, ob njem pa je bil mlad učenec. Nemogoče je bilo uganiti, koliko je Baba star. Do sončnega zahoda je bilo še približno uro, vendar je bilo v koči zaradi strehe iz gostega listja zelo temno. Pred Babo, ki je imel v roki pipo z gandžo, je gorel ogenj. V njegovi svetlobi sva videla vrv za perilo, ki je bila napeta ob steni koče, na njej pa so visele brisača, opasnik in kak ducat slečenih kačjih kož.

Dhurdžati Babu mi je zašepetal na uho: »Nič ne okolišiva; vprašaj ga, kdaj pride kača jest.«

»Vidva bi rada videla Balkišena?« je vprašal Baba, kot da nama bere misli, in se smehljal izza pipe. Voznik džipa, Dindajal, nama je malo prej povedal, da je kači ime Balkišen. Povedala sva Babi, da sva slišala za njegovo udomačeno kačo in da bi zelo rada videla, kako pije mleko. Bi bila kakšna možnost, da bi se najina želja izpolnila?

Imli Baba je žalostno zmajal z glavo. Rekel je, da Balkišen praviloma pride vsak večer na njegov klic in da je tudi pred dvema dnevoma še prišel. Od prejšnjega dne pa se slabo počuti. »Danes je dan polne lune,« je rekel Baba, »zato ga ne bo. Gotovo pa bo spet prišel jutri zvečer.«

Da so tudi kače lahko nerazpoložene, mi je bilo novo. Ampak saj res, zakaj pa ne? Navsezadnje je bila ta kača krotka. Mar ne obstajajo tudi bolnišnice za pse, konje in krave?

Babov učenec nama je povedal še nekaj novega: medtem ko je bila kača bolna, so v njeno luknjo prišle rdeče mravlje in jo gnjavile. Baba jih je uničil z urokom. Dhurdžati Babu me je ob tem postrani pogledal. Zapičil sem oči v Babo. Z žafranasto haljo, dolgimi, spletenimi lasmi, železnimi uhani, ogrlicami iz zrn rudrakše in bakrenimi amuleti ni bil prav nič drugačen od množice drugih svetih mož. In vendar v motni svetlobi mraka nisem mogel odtrgati oči od njega.

Učenec je videl, kako stojiva tam, in prinesel dve podlogi iz trstike ter ju položil na tla pred Babo. Ampak kakšen smisel bi imelo sesti, če ni bilo upanja, da bova videla udomačeno kačo? Če bi se zamudila, bi se potem vozila skozi gozd v temi; vedela pa sva, da so v njem divje živali, saj sva tja grede videla črede srnjadi. Zato sva sklenila, da greva. Priklonila sva se Babi in on je v odgovor pokimal, ne da bi vzel pipo iz ust. Potem sva se odpravila proti džipu, ki je bil parkiran na cesti kakih dvesto metrov stran. Še malo prej je bilo vse naokrog živo od zvokov ptic, ki so prihajale domov počivat. Zdaj je bilo vse tiho.

Ko sva naredila nekaj korakov, je Dhurdžati Babu nenadoma rekel: »Lahko bi vsaj vprašala, kje je luknja, v kateri živi kača.«

Rekel sem: »Tega nama pa ni treba spraševatu Babe; najin voznik Dindajal je rekel, da je videl luknjo.«

»Saj res.«

Šla sva do avta po Dindajala in pokazal nama je pot. Namesto proti koči smo ob mandljevem drevesu zavili na ozko stezo in prišli do nekega grma. Kamenje in kršje okrog njega je dajalo vedeti, da je bila tu nekoč nekakšna zgradba. Dindajal je rekel, da je luknja tik za grmom. V pojemajoči svetlobi jo je bilo komaj videti, zato je Dhurdžati Babu potegnil iz žepa majhno baterijsko svetilko. Ko je njena svetloba padla na grm, sva zagledala luknjo. Ampak kaj pa kača? Je bilo verjetno, da bo prilezla ven samo zato, da jo bosta videla dva radovedna obiskovalca? Če sem čisto iskren, bi jo z veseljem opazoval, ko bi jo Baba hranil, da bi jo zdaj videl priti iz luknje, si pa nisem prav nič želel. Mojega sopotnika pa je bila očitno sama radovednost. Ko žarek baterije ni dosegel učinka, je začel obmetavati grm z grudami zemlje.

Videl sem, da gre stvar predaleč, in rekel: »Kaj je zdaj to? Očitno si se odločil zbezati kačo ven, čeprav najprej sploh nisi verjel, da obstaja.«

Kepa zemlje je z zamolklim udarcem pristala na grmu in pomečkala trnovo goščavo. Dhurdžati Babu je svetil naravnost proti luknji. Nekaj sekund je bilo vse tiho, le osamljen čriček je ravno začel čirikati. Potem pa se je temu pritaknil še en zvok; suho, tiho žvižganje nedoločljive višine. Nato še šumot listja in svetilka je razkrila nekaj črnega in bleščečega, kar je počasi pripolzelo iz luknje.

Listi grma so se zganili in se razmaknili in v naslednjem trenutku se je prikazala kačja glava. Svetloba je pokazala njene lesketajoče se oči in razcepljeni jezik, ki je švigal iz ust in nazaj noter. Dindajal naju je že nekaj časa rotil, naj se vrnemo k džipu; zdaj je rekel: »Pustite jo, gospod. Videli ste jo, zdaj pa pojdimo nazaj.«

Kačje oči so bile prilepljene na nas, morda zaradi svetlobe, ki je bleščala vanje. Veliko kač sem že videl, ampak še nikoli kraljevske kobre tako od blizu. In še nikoli nisem slišal, da kraljevska kobra ne bi poskusila napasti vsiljivcev.

Nenadoma je svetloba baterije zatrepetala in šinila stran od kače. In na tisto, kar se je zgodilo potem, nikakor nisem bil pripravljen. Dhurdžati Babu je urno pobral kamen in ga z vso silo zalučal v kačo. Potem je takoj drugega za drugim sprožil še dva taka izstrelka. Nenadoma me je obšla strašna slutnja in kriknil sem: »Zakaj, zaboga, si storil to, Dhurdžati Babu?«

Mož je sopihajoč zmagoslavno zavpil: »To je konec vsaj enega zlobnega plazilca!«

Dindajal je odprtih ust strmel v grm. Vzel sem Dhurdžati Babuju baterijo iz roke in posvetil proti luknji. Zagledal sem del kačjega telesa brez znakov življenja. Listi okrog njega so bili poškropljeni s krvjo.

Sploh se nisem zavedal, da sta medtem prišla Imli Baba in njegov učenec in obstala tik za nami. Prvi se je obrnil Dhurdžati Babu, potem sem se obrnil tudi jaz in zagledal Babo, ki je stal tam s palico v roki, tri ali štiri metre za nami. Oči je strmo upiral v Dhurdžati Babuja. Ne znam opisati, kakšen pogled je bil to. Samo to lahko rečem, da nisem še nikoli v nobenih očeh videl take mešanice presenečenja, jeze in sovraštva.

Potem je Baba dvignil desno roko proti Dhurdžati Babuju. Kazalec se je izprožil proti njemu. Prvič sem opazil, da so Babovi nohti dolgi skoraj tri centimetre. Na koga me je spominjal? Ja, na neko postavo na sliki Ravija Varme, ki sem jo videl kot otrok na uokvirjeni reprodukciji v hiši svojega strica. To je bila podoba modreca Durbasha, ko preklinja nesrečno Šakuntalo. Tudi on je imel enako dvignjeno roko in enak izraz v očeh.

Toda Imli Baba ni nič rekel o kakem prekletstvu. S svojim globokim glasom je v hindiju rekel samo: »En Balkišen je odšel; na njegovo mesto bo prišel drug. Balkišen je nesmrten …«

Dhurdžati Babu si je obrisal roke v robec, se obrnil k meni in rekel: »Gremo.« Babov učenec je dvignil mrtvo kačo s tal in odšel, verjetno uredit njen sežig. Ob kačini dolžini mi je vzelo sapo; niti sanjalo se mi ni, da so kraljevske kobre lahko tako dolge. Imli Baba se je počasi odpravil proti koči. Mi trije smo se vrnili k džipu.

Med vožnjo nazaj je bil Dhurdžati Babu mrk in molčeč. Vprašal sem ga, zakaj je moral ubiti kačo, čeprav mu ni nič storila. Mislil sem, da bo spet izbruhnil in grmel proti kačam in Babam. Pa me je samo vprašal nekaj, kar ni imelo na prvi pogled nobene zveze z dogodkom.

»Veš, kdo je bil Khagam?«

Khagam? Ime mi je zvenelo znano, vendar se nisem mogel spomniti, kje sem ga slišal. Dhurdžati Babu ga je še dvakrat ali trikrat zamrmral, potem pa se pogreznil v molk.

Ko smo prišli do gostišča, je bila ura pol sedmih. Misli so mi spet in spet uhajale nazaj k Imli Babi, ko je strmel v Dhurdžati Babuja in s prstom kazal nanj. Nisem vedel, zakaj se je moj sopotnik tako obnašal. Imel pa sem občutek, da smo bili priča koncu dogodka, torej se ni imelo smisla vznemirjati zaradi njega. Baba je sam rekel, da je Balkišen nesmrten. V džunglah Bharatpurja so morale biti še druge kraljevske kobre. Prepričan sem bil, da bodo Babovi učenci kmalu katero ujeli.

Lachman je za večerjo pripravil piščančji kari, dal in čapatije. Po celodnevnem ogledovanju je človek lahko sestradan in ugotovil sem, da jem dvakrat več kot doma. Dhurjatu Babu, ki je bil sicer majhen, je bil navdušen jedec; tokrat pa očitno ni imel teka. Vprašal sem ga, ali se slabo počuti. Ni mi odgovoril. Potem sem ga vprašal: »Imaš slabo vest, ker si ubil kačo?«

Dhurdžati Babu je strmel v petrolejko. Kar je rekel, ni bil odgovor na moje vprašanje. »Kača je žvižgala,« je rekel s tihim, šibkim glasom. »Kača je žvižgala …«

Smehljaje se, sem rekel: »Žvižgala ali sikala?«

Dhurdžati Babu se ni obrnil od svetlobe. »Sikala, ja,« je rekel. »Ko kača sika, kača govori … ja,

 

Ko kača sika, kača govori,

to vem, to vem …«

 

Dhurdžati Babu je obmolknil in še sam izpustil nekaj sikajočih zvokov. Potem je spet začel recitirati in pozibavati glavo v ritmu.

 

»Ko kača sika, kača govori,

to vem, to vem.

Ko kača poljubi, kača umori,

to vem, to vem …

 

Kaj je to? Kozje mleko?«

Vprašanje se je nanašalo na puding na krožniku pred njim.

Lachman je preslišal »kozje« in odgovoril: »Ja, gospod, iz mleka je in iz jajc.«

Dhurdžati Babu je bil po naravi muhast, toda tistega dne je šlo njegovo vedenje čez vse meje. Mogoče se je sam tega zavedal, saj se je očitno trudil imeti v oblasti. »Zadnjih nekaj dni sem bil predolgo na soncu,« je rekel. »Od jutri naprej moram biti zmernejši.«

Noč je bila opazno hladnejša kot običajno, zato nisem sedel na teraso, ampak sem šel v spalnico in začel pospravljati kovček. Naslednji večer sem nameraval na vlak. Sredi noči naj bi v Savaj-Madhopurju prestopil in prispel v Džajpur ob petih zjutraj.

Tak je bil vsaj moj načrt, vendar se ni uresničil. Starejšemu bratu sem moral s telegramom sporočiti, da bom prišel dan pozneje. Zakaj je bilo to potrebno, bo jasno iz tega, kar bom zdaj povedal. Poskusil bom opisati vse kolikor mogoče jasno in natančno. Ne pričakujem, da mi boste vsi verjeli, a dokaz še vedno leži na tleh petdeset metrov od Babove koče. Mrzla zona me spreleti, če samo pomislim nanj, zato ni presenetljivo, da ga nisem zmogel pobrati in prinesti, da bi potrdil mojo zgodbo. Naj zdaj napišem, kaj se je zgodilo.

Ravno sem si pripravil kovček, privil stenj na petrolejki in oblekel pižamo, ko je nekdo potrkal na vrata na vzhodni strani sobe. Za tistimi vrati je bila soba Dhurdžati Babuja.

Takoj ko sem odprl vrata, mi je rekel z raskavim, šepetavim glasom: »Imaš kak Flit ali kaj podobnega, kar odganja komarje?«

Vprašal sem: »Kje si pa našel komarje? Kaj na tvojih oknih ni mrež?«

»Ja, so.«

»No, torej?«

»Kljub temu me nekaj grize.«

»Kako pa to veš?«

»Na koži se pozna.«

Pri vratih je bilo temno, zato nisem mogel dobro videti njegovega obraza. Rekel sem: »Stopi v mojo sobo. Da pogledam, kakšni piki so.«

Dhurdžati Babu je stopil v mojo sobo. Dvignil sem svetilko in takoj videl lise. Bile so sivkaste, rombaste oblike. Česa takega nisem še nikoli videl, in kar sem videl, mi ni bilo všeč. »Najbrž si se nalezel kakšne čudne bolezni,« sem rekel. »Seveda je lahko tudi alergija. Takoj zjutraj morava poiskati zdravnika. Poskusi zaspati in se ne meni za te lise. Ne verjamem, da so jih povzročile žuželke. So boleče?«

»Ne.«

»Potem pa ne skrbi. Pojdi nazaj spat.«

Odšel je. Zaprl sem vrata, zlezel v posteljo in smuknil pod odejo. Navajen sem v postelji pred spanjem brati, vendar to ob svetlobi petrolejke ni bilo mogoče. Saj ne, da bi potreboval branje. Vedel sem, da bom po vseh dnevnih naporih zaspal v desetih minutah po tem, ko bom položil glavo na blazino.

Ampak tisto noč mi to ni bilo namenjeno. Ravno ko bi že skoraj zadremal, je pripeljal neki avto, kmalu so se zaslišali angleški glasovi in pasji lajež. Očitno tuji turisti. Po ostri graji je pes nehal lajati. Kmalu je bilo spet vse tiho, razen čričkov. Ne, ne samo čričkov; moj sosed je še vedno bedel in hodil naokrog. In vendar sem skozi špranjo pod vrati videl, da je luč bodisi ugasnjena ali pa prestavljena v kopalnico. Le zakaj bi človek hodil okoli v temi?

Tedaj sem prvič posumil, da ni samo muhast. Poznal sem ga šele dva dni. Ničesar nisem vedel o njem razen tistega, kar mi je povedal sam. Pa vendar, če sem čisto pošten, nisem do pred nekaj urami videl pri njem nikakršnega znaka o čem, kar bi lahko imenoval blaznost. Njegove opazke med ogledovanjem utrdb v Bajanu in Deegu so dajale vedeti, da je precej doma v zgodovini. In ne samo to: kar dosti je vedel tudi o umetnosti in poznavalsko je govoril o delu hindujskih in muslimanskih arhitektov v radžastanskih palačah. Ne – mož je bil očitno bolan. Zjutraj bi morala poiskati zdravnika.

Svetleča se številčnica na moji uri je kazala tri četrt na enajst. Spet je potrkalo na vrata na vzhodni strani. Tokrat sem se oglasil iz postelje.

»Kaj je, Dhurdžati Babu?«

»S-s-s-s-«

»Kaj?«

»S-s-s-s-«

Jasno mi je bilo, da ima težave z govorom. V lepo kašo sem se spravil. Še enkrat sem zaklical: »Razločno mi povej, kaj je narobe.«

»S-s-s-s-«

Moral sem zlesti iz postelje. Ko sem odprl vrata, je prišel na dan s tako bedastim vprašanjem, da me je res ujezilo.

»S-s-se s-s-sikati piše z enim s?«

Nisem se trudil skriti slabe volje.

»Samo zato si potrkal sredi noči, da bi me to vprašal?«

»S-s-samo z enim s,« je ponovil.

»Menda ja. Nobena angleška beseda se ne začne z dvema s-jema.«

»Ja, s-s-saj. Kaj pa preklets-s-stvo?«

»Tudi tam je en s.«

»Hvala. Dobro s-s-spi.«

Revež se mi je zasmilil. Rekel sem: »Lahko ti dam uspavalno tableto. Bi jo hotel?«

»Oh, ne. S-s-saj kar dobro s-s-spim. Ampak ko je s-s-sinoči s-s-sonce zahajalo –«

Skočil sem mu v besedo. »Imaš težave z jezikom? Zakaj jecljaš? Daj mi za trenutek baterijo.«

Šel sem za Dhurdžati Babujem v njegovo sobo. Baterija je bila na toaletni mizici. Posvetil sem mu v obraz in on je iztegnil jezik.

Nobenega dvoma ni bilo, da je z njim nekaj narobe. Čezenj je po vsej dolžini tekla tanka rdeča črta.

»Te nič ne boli?«

»Ne. Ne boli.«

Nisem si znal predstavljati, kaj je narobe z njim.

Zdaj so mi oči obstale na njegovi postelji. Očitno je bilo, da sploh še ni legel vanjo. Zato sem ga strogo prijel. Rekel sem: »Hočem videti, da se spraviš v posteljo, preden grem. In lepo te prosim, da trkaj več na moja vrata. Vem, da jutri na vlaku ne bom nič spal, zato bi si to noč rad dobro odpočil.«

Toda mož ni kazal nobenega namena, da bi šel spat. Svetilko je imel v kopalnici, zato je bila soba v poltemi. Zunaj je sijala polna luna. Mesečina je lila skozi severno okno in padala na tla. V mehkem odsevu s poda sem videl Dhurdžati Babuja. Stal je tam v pižami in zdaj pa zdaj poskusil zažvižgati skozi priprte ustnice. Ko sem šel iz svoje sobe, sem vzel odejo s postelje in se ovil vanjo, Dhurdžati Babu pa ni imel na sebi ničesar toplega. Če bi se prehladil, bi ga težko pustil samega in odpotoval. Navsezadnje sva bila oba daleč od doma; če je bil eden v težavah, ne bi bilo prav, da bi ga drugi pustil na cedilu in kar šel.

Še enkrat sem mu rekel, naj gre v posteljo. Ko sem videl, da ne bo šel, sem se zavedel, da bom moral uporabiti silo. Če se nikakor ni nehal obnašati kot otrok, nisem imel druge izbire kot ravnati kot strogi starejši.

Toda v trenutku, ko sem se dotaknil njegove roke, sem odskočil, kot bi me stresla elektrika.

Telo Dhurdžati Babuja je bilo mrzlo kot led. Nisem si mogel predstavljati, da je lahko telo živega človeka tako mrzlo.

Mogoče mu je moj odziv priklical nasmešek na ustnice. Gledal me je in ob njegovih sivih očeh so bile zdaj gubice, kot da ga zabava. Z raskavim glasom sem ga vprašal: »Pa kaj je s tabo?«

Dhurdžati Babu je strmel vame še celo minuto. Opazil sem, da ni ves ta čas niti enkrat zamežikal. Opazil sem tudi, da je sem ter tja iztegnil jezik iz ust. Potem je stišal glas v šepet in rekel: »Baba me kliče – ‘Balkišen!’ … Slišim ga, kako kliče.« Tedaj so mu kolena klecnila in spustil se je na tla. Plosko je legel na prsi in se začel po komolcih vleči nazaj, dokler ni izginil v temo pod posteljo.

Bil sem ves moker od mrzlega potu in tresel sem se po vseh udih. S težavo sem se obdržal na nogah. Zdaj nisem bil več v skrbeh zanj. Čutil sem samo še mešanico groze in nejevere.

Vrnil sem se v svojo sobo, zaprl vrata in jih zapahnil. Potem sem zlezel nazaj v posteljo in se od glave do pet pokril z odejo. Čez nekaj časa je drget ponehal in lahko sem malo jasneje mislil. Poskušal sem ugotoviti, kako je z zadevo in kaj pomeni tisto, kar sem videl na lastne oči. Dhurdžati Babu je z metanjem kamenja ubil udomačeno kobro Imli Babe. Takoj po tem je Imli Baba s prstom pokazal na Dhurdžati Babuja in rekel: »En Balkišen je odšel; na njegovo mesto bo prišel drug.« Vprašanje je bilo: je drugi Balkišen kača ali človek?

Ali človek, spremenjen v kačo?

Kaj so tiste rombaste lise na koži Dhurdžati Babuja?

Kaj je tista rdeča črta na njegovem jeziku?

Ali pomeni, da se mu bo jezik razcepil?

Zakaj je tako mrzel na dotik?

Zakaj se je splazil pod posteljo?

Nenadoma me je nekaj preblisnilo. Dhurdžati Babu me je vprašal po Khagamu. Ime mi je zvenelo znano, vendar takrat nisem prav vedel, od kod. Zdaj sem se spomnil. Bilo je iz zgodbe v Mahabharati, ki sem jo bral, ko sem bil fantič. Khagam je bilo ime nekemu modrecu. Njegovo prekletstvo je spremenilo njegovega prijatelja v kačo. Khagam – kača – prekletstvo – vse se je ujemalo. Toda tisti prijatelj se je spremenil v nenevarno, nestrupeno kačo, ta človek pa … Spet je nekdo potrkal na vrata. Tokrat čisto pri tleh. Enkrat, dvakrat, trikrat … Nisem se ganil iz postelje. Nisem nameraval več odpreti tistih vrat. Ne več.

Trkanje je prenehalo. Zadrževal sem dih in čakal. Zdaj je bilo slišati sikajoč zvok, ki se je odmikal od vrat.

Potem je bilo vse tiho, le moje srce je razbijalo.

Kakšen zvok pa je bil to? Cviljenje. Ne, nekaj med cviljenjem in vreščanjem. Vedel sem, da so v bungalovu podgane. Že prvo noč sem videl eno v svoji sobi. Povedal sem Lachmanu in iz shrambe je prinesel past s podgano in mi jo pokazal. »Ne samo podgane, gospod; tudi krti so.«

Vreščanje je potihnilo. Spet je nastopila tišina. Minute so tekle. Pogledal sem na uro. Tri četrt na eno. Spanec je izginil. Skozi okno sem v mesečini videl drevesa. Luna je bila zdaj nad glavo.

Slišal sem, kako so se odprla neka vrata. Bila so vrata sobe Dhurdžati Babuja, ki so vodila na verando. Ta vrata so bila na isti strani kot moje okno. Vrsta dreves je bila šest ali sedem metrov od roba verande.

Zdaj je bil Dhurdžati Babu na verandi. Kam se je namenil? Kaj namerava? Nepremično sem strmel v okno.

Sikanje je postajalo glasnejše. Zdaj je bilo tik pred mojim oknom. Hvala bogu, da je bila na oknu mreža!

Nekaj je plezalo po steni proti oknu. Za mrežo se je pojavila glava. V medli svetlobi luči se je svetilo dvoje okroglih očesc in nepremično strmelo vame.

Strmelo je kako minuto; potem se je zaslišalo pasje lajanje. Glava se je obrnila proti laježu in mi izginila izpred oči.

Pes je lajal na ves glas. Slišal sem, kako je lastnik zavpil nanj. Nato se je lajež spremenil v ječanje, potem pa utihnil. Spet je bilo vse tiho. Še kakih deset minut sem napenjal oči in ušesa. Kar naprej so mi prihajale na misel vrstice, ki sem jih slišal tisti večer:

 

Ko kača sika, kača govori,

to vem, to vem.

Ko kača poljubi, kača umori,

to vem, to vem …

 

Potem je pesmica v moji glavi postala motna in začutil sem, kako se me loteva zaspanost.

Zbudili so me razburjeni angleško govoreči glasovi. Moja ura je kazala deset minut do šestih. Nekaj se je dogajalo. Brž sem vstal, se oblekel in stopil na verando. Ponoči je poginil pes dveh angleških turistov. Spal je v sobi pri lastnikih, ki se nista potrudila zakleniti vrat. Ugibali so, da je v sobo prišla kača ali kaka druga enako strupena žival in ga ugriznila.

Nisem izgubljal časa s psom, ampak sem stopil k vratom Dhurdžati Babuja na drugem koncu verande. Bila so na stežaj odprta, soba pa prazna. Lachman vstane vsako jutro ob petih, da zakuri štedilnik in pristavi za čaj. Vprašal sem ga. Rekel je, da Dhurdžati Babuja ni videl.

Po glavi so se mi podile vse mogoče tesnobne misli. Moral sem najti Dhurdžati Babuja. Peš ni mogel priti daleč. Toda temeljito iskanje v okoliškem gozdu je bilo neuspešno.

Džip je prispel ob pol enajstih. Nisem mogel zapustiti Bharatpurja, ne da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z mojim sopotnikom. Zato sem s pošte poslal bratu telegram, zamenjal vozovnico za vlak za naslednji dan in se vrnil v gostišče ter izvedel, da o Dhurdžati Babuju ni niti sledu. Angleža sta medtem pokopala svojega psa in odpotovala.

Vse popoldne sem preiskoval okolico gostišča. Popoldne je po mojem naročilu spet prišel džip. Tokrat sem sledil slutnji in rahlo upal na uspeh. Rekel sem vozniku, naj pelje naravnost h koči Imli Babe.

Tja sem prišel približno ob takem času kot prejšnjega dne. Baba je sedel tam s pipo v roki, pred njim je gorel ogenj. Tokrat sta bila ob njem dva učenca.

Baba je v odgovor na moj pozdrav na kratko pokimal. V njegovem pogledu tokrat ni bilo sledu o tistih silovitih čustvih kot prejšnjega dne. Takoj sem prešel k bistvu: Ali Baba kaj ve o gospodu, ki je bil včeraj z mano tukaj? Čez Babov obraz se je razlezel ljubezniv smehljaj. Rekel je: »Vsekakor vem! Vaš prijatelj je izpolnil moje upanje. Pripeljal je mojega Balkišena nazaj k meni.«

Tedaj sem desno od Babe prvič opazil kamnit lonec. Bela tekočina v njem je bila očitno mleko. Toda jaz nisem prišel tako daleč, da bi videl kačo in skledo mleka. Prišel sem, da bi našel Dhurdžati Babuja. Saj ni mogel kar izpuhteti v zrak. Ko bi le videl kakšno znamenje o njegovem obstoju!

Že prej sem opazil, da Imli Baba lahko človeku bere misli. Potegnil je dolg dim iz pipe z gandžo, jo predal enemu od učencev in rekel: »Svojega prijatelja žal ne boste našli v stanju, v kakršnem ste ga poznali, vendar vam je pustil spominek. Našli ga boste petdeset korakov južno od Balkišenovega domovanja. Hodite previdno; tam okoli je trnovo grmovje.«

Odšel sem k luknji, kjer je živela kraljevska kobra. Precej zaskrbljeno sem se spraševal, ali je prvo kačo že nadomestila druga. Napravil sem petdeset korakov proti jugu med travo, trnovim grmovjem in kršjem ter prišel do belovega drevesa, pod katerim je ležalo nekaj takega, kot sem pred nekaj minutami videl viseti na vrvi v Babovi koči.

Bila je sveže slečena koža, vsa posuta z rombastimi lisami.

Ampak ali je bila res kačja koža? Kača ni nikoli tako široka, kača tudi nima rok in nog, ki bi ji štrlele iz telesa.

V resnici je bila slečena človeška koža. Koža človeka, ki je nehal biti človek. Zdaj je ležal zvit v luknji. Bil je kraljevska kobra z zobmi strupniki.

In tedaj sem zaslišal njegovo sikanje. Sonce je ravno zašlo. Baba je klical: »Balkišen – Balkišen – Balkišen!«

 

Iz angleščine prevedla Maja Kraigher

 

Ni komentarjev
Objavi komentar