Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Neli K. Filipić: Povej mi po resnici (Sabina Burkeljca)

Sodobnost / Uncategorized  / Neli K. Filipić: Povej mi po resnici (Sabina Burkeljca)

Neli K. Filipić: Povej mi po resnici (Sabina Burkeljca)

 

Neli K. Filipić: Povej mi po resnici.

Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Odisej), 2017.

 

/…/ Glavni protagonist romana je Simon, bister in čuteč najstnik (leta pubertetniške upornosti je preskočil), tudi kritični opazovalec družbe, ki ne zdrži več pritiska razbite družine: oče je odšel v Nemčijo in na daljavo ureja z njim bolj ali manj finančne stvari, mama pa se v svetu še sama ne znajde (zato potrebuje pomirjevala) ter sinu ne zna nuditi varnosti in ljubezni (proti koncu romana vidimo, da ga ne zna niti objeti) ali mu postaviti trdnih meja. Simon je izredno občutljiv in senzibilen fant, in ko ga mama Edna ne obvladuje več, mu da ključe od podedovanega stanovanja, kjer je prepuščen samemu sebi. Simon dobesedno živi samo še za računalniške igrice, v osami, ki si je ni izbral sam – vanjo ga je potisnila družba. Mama sicer prihaja k njemu, a bolj zaradi sebe kot zaradi njega; nosi mu hrano, pospravlja stanovanje in mu na dolgo pridiga (»Govorila je zato, da bi zapolnila praznino, ki je zevala med njima.«). Simon je seveda ne jemlje resno, nekoč ji reče: »/…/ se pomiluješ in /…/ še vedno nisi oprostila fotru, ker te je zapustil. In /…/ verjameš, da bo tvoje življenje vredno več, če bom jaz nekaj postal.« Za materino mnenje mu ni mar, saj mu mama ni znala dati tiste ljubezni, na katero bi se lahko naslonil, da bi se lahko začel spopadati z resničnim življenjem. Ostane mu le beg v omamo računalnika, od koder bi ga lahko rešila prav ona, če ji sprva njegovi odklopi pri računalniku ne bi prišli prav (»Samo igrice igra.«), kaj kmalu pa situacije kar naenkrat ne obvladuje več. Ko na primer odhaja iz sinovega stanovanja, se počuti svobodno. Pisateljica je odnos med materjo in sinom opisala izredno natančno; ob branju se zavemo, koliko se lahko iz take zgodbe naučimo o računalniški zasvojenosti in o z njo povezanih odnosih. Literatura ima namreč posebno moč, da pred naše oči prikliče tudi tisto nevidno med vrsticami, da (če je govora o kakovostni literaturi) večplastno in jasno naslika protagoniste, stranske osebe in kompleksne relacije med njimi. Bralec je kot da prisoten v Simonovem stanovanju – vidi lahko njegov zaslon in sliši lahko bitje njegovega srca. Nedvomno bodo na tak način prisotni tudi mladi bralci.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar