Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Jorge Alfonso: Osamljenost a la Čehov v današnjih časih

Sodobnost / Uncategorized  / Jorge Alfonso: Osamljenost a la Čehov v današnjih časih

Jorge Alfonso: Osamljenost a la Čehov v današnjih časih

Simónovi obiski pri materi so bili za nas, njegove prijatelje, nekaj posebnega. Njegovi poroki in zatem selitvi v notranjost dežele sta se pridružila rojstvo deklice in skoraj stalna brezposelnost.

            Telefonski klic gospe Regine, ki me je povabila, naj ju pridem pozdravit, mi je zvenel nekoliko nenavadno, pa ne zaradi povabila samega – v tistem času me je starka zelo spoštovala, saj me je imela za resnega tipa in ne kakšnega narkomana, kakršni so tisti drugi –, temveč zaradi spremembe v glasu, podobne kot pri pijancih.

            Nekaj časa me je zabavala, spet in spet pripovedujoč, da je nehala kaditi in kako težko se upira tej razvadi. Potem mi je rekla, da je Simón prišel na obisk za nekaj dni in naj se kaj oglasim. Po končanem pogovoru sem še vedno premišljeval o tonu njenega glasu. Vedel sem, da vsake toliko rada popije nekaj kozarčkov viskija; prišlo mi je na misel, da bi lahko zamenjala cigarete za alkohol.

Simón je bil zelo poseben tip. Najino prijateljstvo se je spletlo pri njegovih približno petintridesetih in mojih nevednih dvajsetih letih, na neki literarni delavnici, kjer naju je združilo prekleto/blagoslovljeno pisanje. V tistem času sem ravno začel piliti svoje prve stvaritve in sem na svojega prijatelja gledal kot mojstra ali guruja, bil je tip, s katerim sem lahko pol ure razpravljal o uporabi določene metafore ali pa ves večer kadil marihuano v družbi njegovih prijateljev, prav tako starejših od mene.

Takrat je živel pri svoji materi. Spomnim se svojih prvih obiskov pri njem doma. Nenavadno mi je bilo poznati tako očitno »normalnega« tipa, kakršen je bil: nizke rasti, okroglega, z brki in očali, lepo oblečenega, pa kljub vsemu narkomana (groza!), ki je vse dneve prebijal ob srkanju piva ali žganja s prijatelji, smejoč se na vse grlo med igranjem kart in obsedenim kajenjem marihuane. Čas je hitro tekel, in ko smo se tega zavedli, se je Regina vrnila z dela. Takrat smo se vsi naglo spremenili v tihe in mirne osebe ali preprosto odšli.

            Njih, njegovih prijateljev, nisem posebej dobro poznal, čeprav sem že na samem začetku zaznal nekaj čudnega v njihovem odnosu do Simónove matere. Z roba nespornega truda, da bi se vedla kot dobra gostiteljica, ki jih oskrbuje s hrano in včasih celo s pijačo, jih je vedno gledala z nekakšno zamero, vendar nisem vedel, zakaj, razlog je moral izvirati iz daljne preteklosti, še iz obdobja pregnanstva v Mehiko, med diktaturo. Seveda so se do nje vedli spoštljivo, a celo takrat, ko so se smehljali nedolžno kot novorojenčki, so jo gledali nezaupljivo.

/…/

 

Ni komentarjev
Objavi komentar