Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

John Ralston Saul: Priseljevanje in državljanstvo

Sodobnost / Arhiv člankov  / 2017  / John Ralston Saul: Priseljevanje in državljanstvo

John Ralston Saul: Priseljevanje in državljanstvo

/…/

Delo literarnega urednika poteka v senci, ki jo meče avtorjevo ime. Čeprav so se nekateri uredniki prebili z obrobja, se nanje pogosto bolj kot na slavne gleda kot na razvpite, ker sta »urednik« in »slavni« nekako inherentno nezdružljiva koncepta – pojmovno protislovje. Primer te poante je Gordon Lish, med drugim urednik Raymonda Carverja, znan kot »načelnik leposlovja«. Še en primer je Hemingwayev urednik, Maxwell Perkins, ki ga je A. Scott Berg označil za »genialnega urednika«. Enega najbolj znanih uredniških posegov pa je opravil Ezra Pound, čeprav kajpada ni bil zares urednik, ampak nekdo, ki je pregledoval, kot prijatelj, eno zgodnejših različic Puste dežele T. S. Eliota in jo neusmiljeno klestil do današnje podobe.

Uredniški slog Gordona Lisha je bil suveren in brezkompromisen. Njegovo urejanje je dejansko ustvarilo jezik, za katerega zdaj velja, da je Carverjev, s čimer je nedvomno prispeval k njegovi pisateljski uveljavitvi, čeprav je imel avtor glede njegovih posegov mešane občutke. Razlika je bila vsem na ogled, ko so posthumno objavili njegove rokopise – njegove gibke, fluidne zgodbe so bile tam skorajda neprepoznavne. Nikakor ni torej sporen zaključek, da je bil urednikov carver izboljšava Carverjevega carverja. Ob tem se človek vpraša, kako se je počutil Carver, ko je bil deležen nagrad in hvale, češ da je veliko novo ime ameriške književnosti. Gre za zanimiv primer, kajti če je naloga urednika, da na zadeve vpliva knjigi na ljubo in ne v lastno korist niti v avtorjevo, potem je mogoče trditi, da je šel Lish predaleč; ampak glede na kaj? Glede na to, da se je knjiga s tem toliko izboljšala, je mar škoda, prizadejana avtorjevi samozavesti, res tako pomembna? Brez Lisha bi bile knjige slabše, Carverja pa bi imeli za povprečnega, ne sijajnega pisatelja. Ob tem dejstvu se vprašamo, kaj je pravzaprav avtor – in kje so meje med pisateljem, svetom okoli njega in njegovo knjigo.

Obstaja dolg seznam vplivnih ameriških urednikov, kar pa še ne pomeni, da je ta tradicija specifično ameriška; poznam norveške urednike, ki avtorjem tako rekoč premikajo noge v poskusu, da bi literarno zaplesali, jim govorijo, naj najprej stopijo sem, zatem gredo tja, potem pa naredijo to. Poznam tudi norveške pisatelje, katerih način dela je povsem nasproten, ki urednikom dostavijo svoj rokopis, že pripravljen za tiskanje, in jim je verjeti, da bodo zamenjali založnika, če bodo uredniški popravki preobsežni.

Mogoče je delo, ki ga je Lish naredil Carverju, preveč skrajen primer, da bi ga lahko uporabili, ko preudarjamo o uredniški vlogi nasploh, ampak kot vedno je meja, kadar je presežena, zaradi samega preseganja vidnejša. Črta pa se v tem primeru riše okrog urednika in avtorja, ki skupaj z besedilom sestavljata nekakšen trikotnik, ris, znotraj katerega vse, kar je povedanega in narejenega, izgine brez sledu.

Če Lish ne bi šel tako daleč, bi vse, kar sestavlja Carverjev opus, pripisali Carverju, kot vse romane, kratke zgodbe in pesmi pripišemo njihovemu avtorju. K razjasnitvi, kaj se dogaja v teh sencah znotraj območja zatemnitve, bi utegnila pripomoči izvedba umskega eksperimenta: kakšne bi bile knjige brez urednikov? V mojem primeru je odgovor preprost: knjig ne bi bilo. Jaz pa ne bi bil pisatelj. Kar ne pomeni, da knjige piše urednik namesto mene, temveč da so njegove misli in zamisli in uvidi za moje pisanje bistveni, saj prispevajo k mojemu delu in zato tudi meni samemu; kadar ureja druge pisatelje, jim urednik ponudi drugačne stvari. V idealnem primeru je uredniško delo dovolj neopredeljeno in odprto, da dopušča, da se finese skladajo z zahtevami, pričakovanji, darom in poštenostjo vsakega avtorja posebej; predvsem pa temelji na zaupanju in je veliko bolj odvisna od osebnih lastnosti in razumevanja človekove narave kot od formalnih literarnih kvalifikacij.

            /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar