Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Goran Potočnik Černe: Purgatorij smo mi

Sodobnost / Uncategorized  / Goran Potočnik Černe: Purgatorij smo mi

Goran Potočnik Černe: Purgatorij smo mi

Goran Potočnik Černe

Purgatorij smo mi

 

Psi brezčasja, film Mateja Nahtigala.

Lignit film in MC Velenje, s podporo Viba Filma in RTV SLO.

Slovenija.

 

Film Psi brezčasja po vsebinski, vizualni in zvočno-glasbeni plati sodi v zvrst, ki v slovenski filmski produkciji ni najbolj pogost pojav: klasična kriminalka oziroma žanrsko natančneje film noir (neo-noir, v kolikor filma noir ne razumemo stilsko, ampak zgolj historično kot oznako hollywoodske kriminalne drame štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja). Matrica filma noir je v osnovi enostavna: V mesto, ki ga prepredata greh in korupcija, se vrne ‘samotni jezdec’, ki poskuša razvozlati skrivnostni umor. Pri tem se spusti v svet kriminala in podzemlja, ki ga naseljujejo jezni, cinični in premočrtni posamezniki in posameznice. Ozračje je zatohlo, temno in potopljeno v cigaretni dim. Dogajanja na dnevni svetlobi, če že, je le za ščepec. Edina barva, ki preči to gosto tkano sivino, je femme fatale (ali več njih), po navadi z izstopajočo rdečo obleko ali cigareto v dolgem ustniku. Jezik je, kot se za milje spodobi – omejen le na osnovno izrazje, z zelo konciznim pomenom. A je kljub vsej enostavnosti speljan skozi številne metaforične zanke, izgovorjene hkrati s cigaretnimi izpuhi. Glasba, ki v ozadju vse to kot lepek povezuje v enotno, precej antiutopično atmosfero, je ostra in surova na eni ter melanholična na drugi strani. Tako kot tudi protagonistke in protagonisti.

Zakaj žanri v slovenski (pop)kulturi niso del mainstreama, tako kot v večjih kulturnih okoljih, je vprašanje zase. Odgovor se je podalo že večkrat (predvsem znotraj literarnega polja), saj se zdi, da se vprašanje z vsako novo generacijo tako ustvarjalcev kot odjemalcev kulturnega popcorna pojavi vedno znova. Ali težave neživosti žanrov tičijo v slovenski kulturni tradiciji, ki je bolj naklonjena nezvrstnim umetniškim pristopom (da ne rečemo visoki umetnosti), ali v velikosti trga, od katerega je preživetje žanrskih oblik kulturne ponudbe vendarle bistveno odvisno, ali je na delu kulturna politika, ki v žanrih ne vidi dovoljšnega umetniškega potenciala, da bi jim preko institucije strokovnih komisij podelila skromne, a razmeroma redne finančne dotacije. Preživetje oziroma vznikanje žanrskih poskusov sem in tja je tako bolj stvar naključja, entuziazma in iznajdljivosti posameznikov kot pa sistemskega pristopa k problemu. Pa naj gre za literaturo, strip ali film. Zato so žanrski križanci, halflings, v slovenskem prostoru pogost pojav. A njihovo težavo vidimo preprosto v tem, da niso ne tič ne miš. V zasnovi želijo biti žanr, v izvedbi pa se temu okviru s takšnimi ali drugačnimi stilskimi, vsebinskimi in oblikovnimi posegi stalno izvijajo. Tako žejni sredi vode obtičijo tako tisti odjemalci, ki prisegajo na jasna pravila žanrov (ali jasna, dopustna kršenja žanrskih pravil), kot tudi tisti, ki posegajo le po, naj spet rečemo, ‘visoki umetnosti’. (Pogosto so to kar ene in iste osebe, kar situacijo samo še dodatno protislovno zaplete.) A ta zapis ni namenjen pro et contra razpravi o pomembnosti žanrske prisotnosti v slovenskem kulturnem prostoru. Je pa to stanje duha treba omeniti, saj je, če že ne drugače, vsaj s produkcijskega in managerskega vidika vplivalo na zagon in izvedbo (pa tudi distribucijo) projekta Psi brezčasja.

Psi brezčasja je izdelek popolnih filmskih začetnikov (če odštejemo izkušnje s snemanjem videospotov in Nahtigalov študij fotografije v Sarajevu), autsajderjev, kot si rečejo sami. Je večkratni prvenec. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar