Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Eva Perko: Mati že ve

Sodobnost / Uncategorized  / Eva Perko: Mati že ve

Eva Perko: Mati že ve

Eva Perko

 

Mati že ve[1]

 

Torek, 14:30

Tuuuut … tuuuut … tuuuut …

»Prosim?«

»Hej, mama. Trikrat si me klicala, kaj je?«

»Zdravo! Mislila sem te vprašati, če kaj prideš.«

»In zato me je bilo treba trikrat klicati!?«

»Joj, če pa nikdar ne vem … Kaj pa, če ne bi slišal telefona ali bi se ti kaj zgodilo …«

»Še vedno sem te poklical nazaj …«

»Ja, saj vem, oprosti, no. Res bi se ti lahko kaj zgodilo …«

»Nič se mi ni zgodilo, saj slišiš. V službi sem, kaj je?«

»No, ne bodi jezen, me je pač skrbelo. Nič ni … takega …«

»Nekaj torej vendarle je … Povej že!«

»Mislila sem te le na večerjo povabiti, ampak vidim, da nimaš časa za svojo mater. Služba je bolj važna …«

»Joj, ne začenjaj spet …«

»Kako to misliš?«

»Prosim, ne delaj se nedolžne in povej bistvo. Nimam časa za to …«

»Ah, če je pa tako, pa pozabi. Komaj te še prikličem na telefon, sam se tako ne spomniš, zdaj me boš pa nadiral …«

»Huuuuhhhh … Glej, oprosti, da se počutiš zapostavljeno, res nisem imel tega namena. Pokličem te nazaj, takoj ko bo mogoče, zdaj pa sem v službi, ki je stresna in polna skrbi, in res nimam časa, da ti spoliram nergaško perje, dobro?«

»Dobro …«

»Obljubim, da te pokličem.«

»Dobro!«

 

Torek, 20:15

Zvonjenje You’re Not the One for Me. Mojca M. kliče.

»Prosim?«

»Ej, čao. Kako si?«

»Dobro, ravno končujem na fitnesu. Ti?«

»Iz službe. Se dobiva na kavi?«

»Ej, ne zameri, danes se mi ne da. Dolg dan v službi …«

»Že dobro. Nekje se pa mora poznati …«

»Kaj to?«

»Ja, da smo vse starejši. Nisem si mislila, da boš ti prvi klonil, haha.«

»Hehe, to je danes slučajno, obljubim.«

»Seveda. No, saj lahko urediva tudi po telefonu. Glede darila se morava dogovoriti.«

»?«

»Za Tanjo … Za diplomo!? V soboto je žurka. Se sploh česa spomniš?«

»Ja, že vem, sem dobil mejl. A še darilo je treba prinesti? Kdo pa je nama dal kako darilo, ko sva diplomirala?«

»Hja, midva nisva deset let potrebovala za to.«

»Tudi res … Kaj imaš v mislih?«

»Uro? Ura bi bila dobra. Taka fina, damska ročna ura?«

»Okej, se strinjam. Saj boš ti vse uredila?«

»Kot po navadi, si pozabil dodati … Saj ne, da bi bil kdaj hvaležen …«

»Seveda sem!«

»Nikdar tega ne pokažeš …«

»Pa dobro, kaj je danes? Imate ženske uradni ‘spravimo se na Romana’ praznik? Prej sem jih od mame poslušal, zdaj pa še ti? Je luna v kaki čudni konstelaciji?«

»Haha, nekaj že bo na tem … Malo se zamisli, čuj.«

»Eh, trola. Zdaj sem se spomnil, moram še mamo poklicati. Boš ti uredila glede darila, kajne?«

»Ja, kaj pa misliš, seveda bom.«

»Hvala, čao!«

KLIK.

 

Torek, 20:23

Tuuuuut … tuuuuut … tuuuuut …

»Ja, prosim?«

»Jaz sem, mama.«

»O, zdravo, sinko. Oprosti za prej, res bi lahko počakala, da me pokličeš. Včasih sem tako nestrpna …«

»V redu je, mama. Ni problema.«

»Ne, res mi je žal. Morala bi počakati … s tem.«

»S čim, mama?«

»Sem mislila, da sploh ne boš vprašal!«

»…«

»Veš, od Marjete sin, od tete Majde soseda … no, on ima punco …«

»Mama! Na kratko, prosim!«

»Ja, ja, njena prijateljica je samska …«

»Mama! Prisežem, da bom prekinil v tistem trenutku, ko boš rekla, da mi ‘rihtaš babe’! Spet!«

»No, umiri se, fant. Še vedno sem tvoja mama in, hočeš ali ne, še vedno najbolje vem, kaj je dobro zate!«

»Joj, to niti približno ni res! Če se ti ne spomniš, kaj je bilo nazadnje, se pa jaz še prekleto dobro!«

»Ne preklinjaj!«

»Dvakrat starejša je bila od mene! In poročena! Je to najbolje zame?«

»Mah, to je bilo enkrat. Majhna pomota … Vem pa, da ni dobro zate, da si sam in osamljen. Rada bi, da bi našel nekoga posebnega, da boš imel družbo na stara leta. Da ne boš čisto sam, tako kot jaz, od vseh pozabljen, še od lastnih otrok …«

»No, sem kar vedel, zdaj pa še trkanje na vest. Ne bo uspelo, veš. Dobro vem, da imaš več prijateljev kot jaz in si v tistem Pomladnem raju deležna veliko več zabave kot jaz. Kako kaj Greta? Še vedno ne zna skuhati čaja?«

»Ne menjavaj teme! Glej, vse je že domenjeno …«

»Kaj je domenjeno? Pa kaj je s tabo?«

 

Torek, 20:27

Pip … pip … pip …

»Še en klic imam, moram iti. Da ti ne bi vmes kaj padlo na pamet slučajno …«

»Nisva še končala …«

»Adijo, mama!«

KLIK.

 

»Reci!«

»O, kakšen pozdrav … Tu Miha, do nedavnega še tvoj prijatelj, če se slučajno ne spomniš …«

»Ja, ja, ne sitnari. Oprosti. Kaj bo dobrega?«

»Mislil sem te povabiti na pivo. Neko prošnjo imam …«

»Kaj pa?«

»Sposodil bi si pištolo za silikonski kit, ravno končujem kopalnico.«

»Seveda, prinesem zraven. Pri Voglarju?«

»Velja, čao!«

»Čao!«

KLIK.

 

Torek, 21:15

SMS-sporočilo. Mati: Ime ji je Sonja, 33, blond, knjižničarka. Marjeta pravi, da je simpatična. V petek se lahko spoznata.

Odgovor: Me ne zanima. Ti si še pokonci? J

Mati: Saj se ne bosta ženila v petek, samo spoznala. Malo moraš ven, v obtok, kot rečete mladi.

Odgovor: To sploh ni tvoja stvar. Sploh pa sem dovolj v obtoku, hvala lepa.

Mati: Lahko sta samo prijatelja. No, torej? Prideš v petek?

Odgovor: Ne misliš odnehati, kajne?

Mati: J Niti slučajno! V petek je havajski večer, ob 18 h se začne. Sem ti že rezervirala večerjo. Zabavno bo!

Odgovor: Kaj bo za večerjo? Vse pasirano verjetno … Ob 18 h? Ni to malo zgodaj?

Mati: Ko vstajaš ob štirih, ti je vse pozno … tako je v domu za starce. Obleci tisto sivo srajco, ki tako paše k tistim čevljem, ki sem ti jih kupila.

Odgovor: Ti to resno!!???

Mati: J

 

Sreda, 07:30

Elektronsko sporočilo.

Mojca M.: A bo dobra? (Priponka: ročna ura.jpg)

Odgovor: Odlična, nabavi.

Mojca M.: Že nabavljeno. 35 € tvoj del.

Odgovor: Dobiš v soboto, jaz vozim.

 

Sreda, 10:40

Zvonjenje The Addams Family. Mati kliče.

»Ja, mama …«

»Želela sem te samo spomniti, da ne boš pozabil na petek …«

»Pri milem bogu, mama!«

»Ja, oprosti, saj vem …, skrbelo me je pač. Sonja se tudi že veseli.«

»Mama, odložil bom!«

»Se torej slišiva kasneje …«

KLIK.

 

Sreda, 17:08:

SMS-sporočilo. Miha: Alo! Hvala za pištolo. Kdaj si doma, da ti jo vrnem?

Odgovor: Čez 20 min pridem. Greš v soboto k Tanji? Se pelješ z nama z Mojco?

Miha: Pridem okrog 19 h. Ja, lahko, ja. Super!

 

Sreda, 18:16

Sporočilo na Facebooku. Mati: pošiljam ti link do Sonjinega profila, malo prečekiraj …

Odgovor: Pa ti res nisi normalna, no … Prečekiraj!? Kako sploh poznaš to besedo? Pojdi kartat ali kaj že počnete starci!

 

Četrtek, 11:15

Zvonjenje Thunderstruck. Sašo kliče.

»Halo?«

»Halo, stari! Slišim, da imaš končno zmenek!«

»Vau, ti pa znaš začet pogovor! Kako? Od kod?!«

»Hahaha, torej je res?«

»Khm … Pa je, no. Neke sorte. Kako za vraga veš?«

»Tvojo mamo sem srečal. Prosila me je, naj poskrbim, da boš lepo urejen.«

»Jezus! Ta ženska ni normalna, res ne.«

»Eh, ne sekiraj se. Jaz si včasih želim, da bi moja pokazala zame malo več zanimanja.«

»Ne, pa si ne, verjemi mi. To so muke!«

»Haha, morda pa res. V petek torej ne greš?«

»Kaj pa je v petek?«

»V klubu je akustični koncert. Nana Kokol z bendom. Jazz, malo bluesa, mešano.«

»Morda pa bi le šlo. Tista zadeva se začne že zgodaj, do koncerta bi se lahko že zaključila. Bova na vezi, velja?«

»Eno karto ti dam na stran. Ali bi raje dve? Zmenek pa to …«

»Bova na vezi, sem rekel.«

»Haha, velja. Pa mamo pozdravi.«

KLIK.

 

[1] Avtorica je na natečaju Sodobnosti dobila nagrado za najboljšo kratko zgodbo 2017.

Ni komentarjev
Objavi komentar