Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

dr. Samo Rugelj: Javno in zasebno v slovenski kulturi

Sodobnost / Uncategorized  / dr. Samo Rugelj: Javno in zasebno v slovenski kulturi

dr. Samo Rugelj: Javno in zasebno v slovenski kulturi

Samo Rugelj

Javno in zasebno v slovenski kulturi

Nedavno je urednik Ali Žerdin v Delovi Sobotni prilogi napisal uvodnik z naslovom Velike in majhne številke, v njem pa ugotavljal, da v Sloveniji že dolgo velja, da so se pri mnogih velikih infrastrukturnih projektih, kot so bile denimo avtoceste, pojavljala velika odstopanja glede na prvotno izračunane vrednosti projektov. Ali je kdo odgovarjal za to ogromno nekonsistenco? Seveda ne. Pri velikih, večstomilijonskih evrskih naložbah, je zaključil, so pri nas možne kakršne koli napake, vse je opravičljivo in upravičeno. Žerdin je to primerjal z manjšimi številkami, ki se odvijajo predvsem v zasebnem gospodarstvu in podjetništvu, kjer pa si ta sektor pri svojih ocenah še zdaleč ne sme in ne more privoščiti tovrstnih spodrsljajev; če do njih pride, je podjetje pač prepuščeno propadu (razen nečednih praks neustrezno zavarovanih kreditov državnih bank, zaradi česar je začela nastajati bančna luknja). Velike številke, od katerih je v marsičem odvisen prihodnji razvoj države, tako opletajo neovirane še naprej, medtem pa so majhne številke hitro sankcionirane, če si dovolijo preveč svobode.

V tem besedilu bi sam to izmenjavo žog med velikimi in majhnimi številkami še malo podaljšal in skušal zarisati prostor medsebojne finančne in pravne odgovornosti med javnim in zasebnim sektorjem. Pokazati bom skušal, da v principu ne gre samo za igro velikih in majhnih številk, temveč tudi za igro javnega in zasebnega delovanja. Pri tem bom izhajal iz teze, da v slovenski kulturi (pa tudi drugje) javni in zasebni sektor soobstajata in tudi sodelujeta, največkrat seveda tako, da je zasebni sektor prejemnik proračunskih sredstev za izvajanje določenih kulturnih programov, javni pa je izplačevalec tega denarja, obenem pa tudi kontrolor delovanja zasebne institucije ter nadzornik ustrezne porabe dodeljenih sredstev. Zasebni sektor je torej bolj ali manj podrejen in podvržen resni in strogi kontroli s strani javnega sektorja s pogosto povsem nerazumnimi varovalkami (denimo ne samo dokazilo, da je bil avtorski honorar nakazan avtorju, temveč tudi potrdilo avtorja, da je ta avtorski honorar prejel za točno to avtorsko delo), pri čemer ima ta kontrola, če zasebni izvajalec kulturnega programa na tak ali drugačen način krši s strani javne institucije določena pravila, v ozadju vedno tudi grožnjo prenehanja sodelovanja.

Žal pa ti nadzorni in kontrolni metri niso niti približno enaki v primerih, ko bi morala po njih poslovati taista javna institucija ali pa javni kulturni sektor na splošno. V podobnih pogojih in primerih (so)delovanja, kot jih ima javna administracija do zasebnih producentov, se ta pri svojem delu in aktivnostih velikokrat obnaša po veliko nižjih standardih od tistih, ki jih zahteva od drugih.

Moje izkušnje temeljijo na več kot desetletju sodelovanja z javnimi institucijami v različnih oblikah. V tem času sem bil tako v nadzornem svetu ali pa v svetih različnih javnih kulturnih institucij (kratek čas sem tudi vodil tedaj nastajajočo javno institucijo), hkrati pa sem kot predstavnik in izvajalec različnih kulturnih programov v tem času slovenske kulturne institucije spremljal tudi kot aktivni uporabnik in prejemnik javnih sredstev v okviru sofinanciranja določenih kulturnih projektov. V nadaljevanju bom torej nanizal nekaj najočitnejših primerov, ki jih poznam iz prve roke in ki kažejo na to, da v četrt stoletja od osamosvojitve slovenskim javnim (kulturnim) institucijam še ni uspelo vzpostaviti ustreznih internih standardov delovanja, kar v osnovi zavira razvijanje posameznih kulturnih področij in slovenske kulture nasploh.

 

Finančne nepravilnosti

Običajna javna institucija, ki deluje kot krovna na kakem od številnih kulturnih področij, ima naslednjo logiko organiziranosti: direktorja z mandatom, redno in pogodbeno zaposlene, resorno ministrstvo (v tem primeru seveda ministrstvo za kulturo), izvajalce kulturnih programov, ki jih pokriva in/ali (so)financira institucija, ter (nadzorni) svet, sestavljen iz poznavalcev tega področja, torej iz predstavnikov ministrstva in zainteresirane strokovne javnosti, ki nadzoruje delovanje institucije. Ministrstvo za kulturo je neposredni financer institucije, zaposlenih in posledično izvajalcev kulturnih programov, ki jih pokriva institucija. Ne glede na to, da ima neposreden vpogled v delovanje te institucije, nad njo bdi še (nadzorni) svet, ki prek podatkov, ki jih pripravlja vodstvo institucije, podrobneje nadzoruje dosledno izvajanje njenih programskih aktivnosti.

Institucija vsakodnevno deluje na podlagi poprej s strani ministrstva in sveta sprejetega ter odobrenega letnega programa, ki v programskem letu vključuje tako ovrednotenje porabe finančnih sredstev kot izvajanje konkretnega vsebinskega programa. Človek bi mislil, da ta podrobna dvojna kontrola vsekakor omogoča stalen in temeljit vpogled v drobovje institucije in nezmožnost poneverjanja dejanskega stanja.

Žal temu ni tako. Zakaj? Seveda zaradi tega, ker nadzor institucije (denimo s strani nadzornega sveta) poteka prek poročil vodstva institucije, ta pa ne vključujejo nujno realnega in dejanskega prikaza njenega poslovanja. Kaj to pomeni? V praksi to, da ima institucija lahko prijavljen, odobren in potrjen finančni in vsebinski načrt, ki pa ga potem na podlagi zavestnih odločitev vodstva zavestno krši ter v nadaljevanju to še dolgo, lahko tudi skoraj leto dni, prikriva nadzornim organom.

Prav to se je dogajalo v instituciji, v kateri sem prisoten kot nadzornik. Kljub odobrenemu in potrjenemu finančnemu in vsebinskemu načrtu je vodstvo med letom kar nekajkrat nenamensko porabljalo finančna sredstva za nakup osnovnih sredstev in opreme, ki ni bil odobren v letnem načrtu, ter večkratna preplačila za izvajanje nekaterih programskih vsebin, kljub temu da so bile višine teh jasno določene.

Vse to so (bile) grobe kršitve v vseh pogledih, vendar smo nadzorniki do njih prišli po čisto drugi poti, saj nam niso bile neposredno sporočene. Kako? Ob pregledu in potrjevanju zaključnega letnega poročila so nam padle v oči precej visoke zapadle redne obveznosti te institucije do dobaviteljev in pogodbenih sodelavcev ter podjetij, ki zanjo opravljajo različne storitve. Ko smo podrobneje povprašali za celoten nabor zapadlih in še ne zapadlih obveznosti, se je izkazalo, da gre, v okviru višine letnega proračuna te institucije seveda, za znatne številke, ki jih bo mogoče normalno sanirati šele v nekaj nadaljnjih letih.

Šele za tem smo lahko začeli razčiščevati, kaj se je v minulem letu v resnici dogajalo, in postopoma so prišli na dan podatki o nenamenski porabi denarja. Pri tem velja poudariti, da je bilo vodstvo institucije ves čas le napol kooperativno, nadzornike je zalagalo zgolj z delno pripravljenimi informacijami, v prejetih poročilih smo morali sami ugotoviti nedoslednosti, ki so nas napotovale na zahteve po nadaljnjih podatkih, itn. V resnici (nadzornemu) svetu te institucije po več mesecih ubadanja s to problematiko ni uspelo priti do jasne slike finančnega stanja institucije, saj je bila odzivnost vodstva, ki to počne v rednem delovnem času, zelo nizka, hkrati pa je za člane sveta nadzor te institucije samo dodatna delovna obremenitev poleg osnovne, zato se tudi niso bili zmožni takoj odzvati na prejeta dodatna poročila.

Da sklenem: javna institucija je v okviru rednega poslovanja in poročanja svojim nadzornim organom ter tudi ministrstvu delovala netransparentno, lahko bi rekli tudi prikrito; nenamensko je porabljala finančna sredstva, nato pa še na vse načine zavlačevala s predstavitvijo realne slike. Vse to so elementi, ki bi v primeru, da bi šlo za poslovanje zasebne institucije, ki bi prejemala javna sredstva za uresničitev svojega programa, neposredno (in logično) vodili do takojšnje prekinitve sodelovanja, lahko pa tudi do nadaljnjih postopkov, s katerimi bi vse te finančne nepravilnosti sankcionirali.

In kaj se je zgodilo v opisanem primeru javne institucije? Nič takšnega. Svet je sicer pozval vodstvo na odgovornost, vendar seveda nima formalne moči, da bi vodstvo razrešil. Ministrstvo je skušalo vse skupaj urediti v okviru tekočega stanja, brez radikalnejših ukrepov, ki bi preprečili tovrstno nadaljnjo prakso. Do neke mere je to seveda logično: sedanje vodstvo institucije izhaja iz redno zaposlenih v njej, zato bi morebitna razrešitev povzročila zgolj vrnitev vodstva na prejšnje delovno mesto, nastavitev zunanjega vodstva pa bi bila povezana s precej zahtevnimi postopki izbora, pa tudi s povečanimi finančnimi zahtevami ter z večjo obremenitvijo institucije, saj bi bilo treba novo vodstvo, v kolikor to ne bi izhajalo iz vrst zaposlenih v instituciji, financirati z dodatnimi sredstvi.

Rezultat vse te kolobocije popolnoma neustreznega poslovanja javne kulturne institucije je bil torej za sedaj samo to, da je vodstvo pripravilo nekakšen sanacijski načrt, s katerim naj bi v naslednjih petih letih finančno uredilo stanje v instituciji, v veliki meri seveda s prihranki na račun znižanega sodelovanja z zunanjimi – največkrat zasebnimi – poslovnimi in programskimi partnerji.

 

Nepravilnosti v zvezi z avtorskimi pravicami

Država in javne institucije od zasebnega sektorja seveda zahtevajo natančno in strogo spoštovanje avtorskih in intelektualnih pravic. Vendar pa je ogromno primerov, ko javne institucije teh pravic same ne spoštujejo. Za ogrevanje v to podpoglavje morda le kratek primer.

Ko so kolegico založnico pred časom povabili na eno od šol na pogovor o knjigi, ki jo je izdala, je vprašala učiteljico, ali bodo zaradi predstavitve knjige morda kupili še kakšen izvod te knjige, da jo bodo lažje vsi prebrali. Ne, je odgovorila učiteljica, ni treba, saj eno imamo in sem jo razmnožila v tridesetih izvodih, tako da jo bodo vsi zainteresirani lahko brez težav prebrali.

Založnica je ostala brez besed.

Brez besed pa sem ostal tudi jaz pri naslednjem primeru.

Pred nekaj leti je z našo založbo kot upraviteljico knjižnega spletnega portala, na katerem je trenutno predstavljenih več kot 20 tisoč slovenskih knjig, navezal stik predstavnik eminentnega javnega dolgo delujočega in javno dodobra financiranega informacijskega portala, v katerem že dolgo sproti dopolnjujejo informacije o ogromnem številu objavljenih knjig, del, člankov ter drugega neknjižnega gradiva. Povedal je, da v bližnji prihodnosti načrtujejo prenovo tega nacionalnega portala, ki bi poleg sedanje tekstovne informacije o posameznem delu v prihodnje vključevala tudi grafično, denimo naslovnico knjige. Ker smo imeli na našem portalu v tistem času ob besedilnih informacijah tudi že več kot 15 tisoč knjižnih naslovnic, so se želeli dogovoriti za sodelovanje z nami.

Sodelovanje je v tem primeru z njihove strani pomenilo dvoje želja in zahtev:

– da bi jim redno dostavljali nove datoteke naslovnic knjig, ki prihajajo v naše uredništvo, seveda primerno pripravljenih in računalniško obdelanih za njihovo uporabo,

– pa tudi to, da bi se z dejanskimi lastniki avtorskih pravic za te naslovnice, ki jih imajo založniki, dogovorili tudi za formalno pravico in možnost uporabe naslovnic tudi na njihovem portalu.

Nekaj časa smo razmišljali, da bi ugriznili v ta projekt, zato smo se začeli pogovarjati o pogojih sodelovanja. Vendar so bila njihova pričakovanja glede plačila, ki so ga bili pripravljeni nameniti za celotno storitev, tako nizka, da pod neko – lahko bi rekli že prekarno – ceno pač nismo mogli iti. Navsezadnje so nas, potem ko smo v pogajanja, v preračunavanje naših zmožnosti in priprave različnih ponudb za sodelovanje vložili kar nekaj energije, odslovili s povsem neosebnim elektronskim sporočilom.

Minilo je nekaj let.

Nedavno je ta informacijski portal predstavil novo različico svoje informacijsko-grafične podobe, med njihove izboljšave pa so vključene tudi naslovnice nekaterih knjig. Pri pregledovanju portala smo ugotovili, da so vanj vključili tudi nekaj naslovnic knjig naše založbe, nad katerimi imamo seveda mi vse pravice. To mi je zbudilo spomine na neuspela pogajanja pred leti, pri čemer je bila ena od njihovih nepreklicnih zahtev tudi ta, da priskrbimo pravno ureditev pravic za uporabo naslovnic na njihovem portalu, za kar smo tedaj trdili, da jo le težko eksplicitno izpeljemo, saj bi morali v tem primeru formalno dovoljenje dobiti od vseh založb. Založniki nam kot mediju, ki piše o knjigah, pošiljajo recenzijske izvode svojih knjig in seveda imajo interes, pravzaprav celo pričakujejo, da bo ob recenziji knjige objavljena tudi njena naslovnica. To se jim zdi neke vrste promocija, saj se z objavo knjižne naslovnice veča tudi vizualno zavedanje o specifični zunanji podobi knjige. Drugo pa je dobiti formalna dovoljenja za nadaljnje posredovanje teh naslovnic.

Pisal sem predstavniku javne institucije, s katerim sem imel pred leti pogajanja na to temo, iskreno pohvalil nov videz portala, nato pa povprašal, kako jim je uspelo urediti pridobitev pravic za uporabo naslovnic in s tem rešiti eno od točk, na kateri so se pred leti (z)lomila naša pogajalska kopja.

Zahvalil se je za pohvale, kar se tiče naslovnic, pa je napisal naslednje:

Za prikaz naslovnic smo se dogovorili z založbami, od katerih smo pridobili dovoljenje za objavo na našem portalu, poleg tega pa sodelujemo s portalom, ki je plod dela knjižničarjev, s katerimi tako ali tako sodelujejo, zato smo brez večjega vložka uspeli vzpostaviti samodejno nalaganje naslovnic na nov portal.

No, seveda je sledil moj odgovor, ki se je nanašal izključno na njegove zahteve iz let poprej, ko je bila javna institucija tista, ki je določala pogoje in manevrirala ter zavračala ponujene cene zasebnika. V sedanjem primeru naša založba z njimi ni sklenila nobenega dogovora o objavljanju naslovnic, kljub temu pa so bile te zdaj objavljene.

Na to, je zapisal, lahko poda le laični odgovor, da je namen uporabe naslovnic na njihovem portalu zgolj promocija knjig oziroma večja prepoznavnost naslovov knjig, avtorjev in založnikov, na podoben način, kot to počno druge spletne strani in portali, na katerih so objavljene naslovnice.

Ravno v tem grmu pa tiči (pravni) zajec! Pred leti je ta oseba (v imenu javne institucije, seveda) sodelovanje pogojevala s formalno pridobitvijo dovoljenj za uporabo knjižnih naslovnic, zdaj pa je od iste založbe, od katere je to zahtevala in pričakovala, na svojem portalu objavljala naslovnice brez pridobitve taistega dovoljenja.

To je pač pomenilo, da formalnih pogojev, ki so jih zahtevali od zasebnega ponudnika naslovnic, zdaj, ko so sami dejanski porabnik teh naslovnic, niso ustrezno uredili. To, da so jih jemali z drugega portala, ki tega prav tako ni uredil in naslovnic morda celo ni pripravil sam, temveč jih je nepooblaščeno pobral od nekoga tretjega, skrbnikov javnega portala seveda ne odvezuje pravnih odgovornosti. Še več, to celo kaže na veliko pravno zmešnjavo, ki se glasi nekako takole: dva javna portala v določenih primerih uporabljata naslovnice knjig, za katere nimata pravic, pri tem pa jih niti ne pripravljata sama, temveč jih prvi jemlje od drugega, drugi pa od nekoga tretjega. Zdaj pa mi vi povejte, kaj bi kot lastnik naslovnic naredili v tem primeru?

Seveda bi lahko sprožili pravni postopek. A kaj bi s tem dosegli? Čakal bi nas dolgotrajen boj z javno institucijo in njihovo pravno ekipo, ki bi dokazoval njihov prav in javno dobro, ki izhaja iz tega, da uporaba naslovnic na javnem portalu nima komercialnih učinkov. Zaradi tega se zanj seveda nismo odločili. Ne glede na to pa gre za še en jasen primer tega, da imajo javne institucije pri svojem delu veliko nižje standarde poslovanja, kot pa jih pričakujejo od tistih, ki jih imajo za (trenutno) podrejene, denimo takrat, ko v razmerju nastopajo kot naročnik.

 

Poveličevanje javnega nad zasebnim

V Sloveniji še vedno prevladuje stališče, da so kulturni projekti, ki so zasebno upravljani, nekaj tveganega, začasnega in nezanesljivega, javno pa je trajno in kontinuirano. Zato so zasebno vodeni projekti po definiciji označeni diskriminatorno, »ja, to pa je zasebno«, kot da to pomeni, da je rok trajanja takega projekta že vnaprej omejen.

Tako stališče samo po sebi ne bi bilo sporno, če bi projekti, ki jih vodijo javne institucije, zgodovinsko izkazovali visoko stopnjo zanesljivosti in kakovosti na področjih, kjer lahko konkurira tudi zasebna iniciativa. Žal to že v osnovi niti približno ne drži. Če pa k merilom primerjave dodamo še vložena sredstva, hitro pridemo do zaključka, da lahko javno vodeni kulturni projekti stanejo precej več, njihovo stanje za porabnike pa je precej slabše. Naj to ponazori infrastrukturni knjižni projekt Knjige na trgu, pri katerem je naša založba več let sodelovala tudi kot neposredni izvajalec, pred časom pa smo iz njega izstopili, ker ni bilo možno doseči dogovora z javnim sofinancerjem.

Knjige na trgu kot platforma, ki v spletni obliki ponuja informacije o knjigah, ki so na voljo (za nakup in/ali izposojo) na knjižnem trgu, so kot potencialen javni projekt po zgledu tujih držav po svetu (Books in Print) že pred dobrim desetletjem zastavili pri Narodni in univerzitetni knjižnici. Ustanovili so široko strokovno skupino, sestavljeno iz bibliotekarjev, akademske stroke, založnikov in druge zainteresirane javnosti, da bi preučili možnosti njegove realizacije na naših tleh. Nekaj let pozneje je skupina prišla do precej obsežne projektne naloge, ki je žal obtičala na papirju, saj ni bilo sredstev za realizacijo tega zelo zahtevnega projekta.

Tako smo se okoli leta 2010 kot založnik revije Bukla, ki smo imeli takrat na zalogi že več kot pet tisoč knjižnih recenzij z vsemi pripadajočimi podatki o knjigah, kot zasebni ponudnik zainteresirali, da morda realiziramo ta projekt v javnem interesu. Po številnih pogovorih z Javno agencijo za knjigo in z njenim prvim direktorjem so potem objavili poziv za začetno izvedbo tega projekta skupaj s sredstvi, ki naj bi bila potrebna za njegov zagon. Prijavili smo se, dobili projekt, potem pa pri podpisu projekta skušali doreči, kaj bo po vzpostavitvi portala z njegovim nadaljnjim vzdrževanjem in polnjenjem s tekočimi informacijami. Zagotovili so nam, da bomo to reševali pozneje, sproti in postopoma, in tako smo se lotili izdelave portala.

V pogodbenih rokih (približno v letu dni) smo realizirali in aktivirali portal, a se je čez čas začelo zapletati, saj nikakor nismo mogli priti do kakršne koli (ustno) dogovorjene minimalne vzdrževalnine. Potem je prišlo do kadrovskih sprememb v javnih institucijah.

Najprej se je zamenjalo vodstvo javne agencije, potem pa še vodstvo ministrstva za kulturo, ki je med svoje prioritetne knjižne projekte uvrstilo tudi postavitev portala Knjige na trgu. Kako postavitev portala Knjige na trgu? sem pisal takratnemu, zdaj že nekaj časa bivšemu ministru, saj tak portal že imamo in naša založba ga vsakodnevno upravlja, že nekaj let na lastne, zasebne stroške, ker pač ne moremo dobiti letne vzdrževalnine zanj, ki je pri takih projektih običajna. Enako so se (javno in zasebno) čudili tudi drugi akterji na založniškem trgu.

Ja, je odpisal takratni minister, res je, da imate knjižni portal, vendar je treba narediti »drugačen« portal. Potem je svoja razmišljanja potrdil še na nekaj sestankih. Kaj naj bi vsebovala ta drugačnost in zakaj ne bi nadgradili obstoječega portala, ni bilo nikoli pojasnjeno, čez nekaj časa pa je bil objavljen razpis, v katerem je ministrstvo ponujalo dvainpolkrat več sredstev za novo vzpostavitev portala Knjige na trgu, na razpis pa so se lahko prijavile samo javne in/ali neprofitne institucije. To je pomenilo, da so klasičnim zasebnikom že v osnovi preprečili kandidaturo, s tem pa tudi nam, ki smo imeli portal že vzpostavljen.

Na razpisu je bila izbrana agencija, ki je odgovorna za področje knjige. Lotila se je programske izdelave tega portala, ki je bila nekajkrat tudi javno predstavljena. Seveda smo skušali vzpostaviti sodelovanje tudi z njimi in na kakršen koli način ohraniti že opravljeno delo, ki je do tedaj obsegalo več »človek let« delovnih ur ter ogromno bazo podatkov. Vendar do sodelovanja ni prišlo.

V tem času so se zaključile vse naše pogodbene obveznosti, ki so določale, koliko časa od podpisa pogodbe moramo vzdrževati portal. Lahko bi ga ukinili, vendar smo ga s svojimi sredstvi vzdrževali naprej, saj se nam je zdelo škoda ukiniti tako obsežno bazo podatkov, obenem pa smo upali, da se bo nazadnje, pri lansiranju novega portala, le sprevidelo, da je naše opravljeno delo dovolj kakovostno in predvsem obsežno, da se ga splača tako ali drugače vključiti v nov portal.

Ko je potem pred dobrim letom in pol javna verzija novega portala naposled začela delovati, se je pokazalo, da je programsko zasnovana tako, da avtomatično, torej s pomočjo programskega robota, vleče podatke iz javne baze, ki se je začela vzpostavljati ob začetku veljave Zakona o enotni ceni, vendar pa ob tem niso odpravljene programske napake, ki so običajne v začetnih verzijah takih programov (tudi pri našem portalu je trajalo še več kot pol leta, da smo odpravili vse buge in napake v programski zasnovi). Za njihovo odpravo in poznejše servisiranje pač potrebuješ živega urednika, ki redno spremlja, kaj se dogaja, in posamične napake potem odpravlja ročno.

Novi javni portal je v mesecih po začetku delovanja, ko napake kar niso in niso bile odpravljene, doživel nekaj kritičnih evalvacij neposrednih uporabnikov, od založnikov do novinarjev različnih medijev, zato smo v naši založbi še v tretje opozorili, da smo pripravljeni na sodelovanje v kakršnem koli okviru. Jasno je bilo, da ima novi portal resne vsebinske težave in je zato dejansko premalo koristen za vsakdanjo uporabo. Ostalo je zgolj pri načelnem zanimanju za morebitno povezavo.

V začetku tega leta je bil objavljen pregled vseh večjih knjižnih portalov na Slovenskem in izkazalo se je, da obstajata dva javno financirana knjižna portala: prvega upravlja agencija za knjigo, drugega splošne knjižnice. To se mi je zdelo dobro izhodišče, da sem poklical takratnega ministra in ga povprašal, kaj meni o nastali situaciji, o tem torej, da imamo dva javna portala, ki sta ali nepopolno delujoča ali pa za faktor deset manjša od našega.

»Če mislite, da boste lahko prišli do sredstev, ki jih za vzdrževanje in obstanek dobivata en ali drugi portal, se motite,« je odgovoril.

»Ali ni merilo portala kakovost?« sem ga vprašal.

»Tista dva portala sta javna, vaš pa je zasebni,« je bil kratek.

Šele tedaj se mi je posvetilo, da je dejansko v tem tičal razlog, zakaj je bilo treba že pred leti narediti »drugačen« portal za knjige na trgu. Ni šlo toliko za vsebinsko (ali količinsko) drugačnost, bolj za to, da je bilo treba vzpostaviti v celoti javen portal (ali celo dva) in da je bil naš, ki je zaseben, s tem na neki način že v samem začetku kontaminiran.

Ugotovili smo torej, da nadaljnje poganjanje našega zasebnega portala v javnem interesu na lastne stroške res nima nobenega smisla več, zato smo ga začasno ugasnili in sodelovanje javnega in zasebnega je ostalo brez epiloga.

Kot rezultat imamo zgolj dejstvo, da je država (so)financirala izdelavo že treh portalov, od katerih je samo en zaživel v polni funkciji, potem pa so mu bila ravno zaradi tega, ker je bil zasebni, odtegnjena nadaljnja finančna sredstva za vzdrževanje. Medtem pa ostala dva javna portala delujeta naprej v svoji okrnjeni funkciji, bodisi programsko neizvedena do konca oziroma po velikosti (obsegu ponujenih informacij) neprimerno manjša.   Edino logično je bilo torej, da smo zasebniki s tega vlaka izstopili.

 

Relativnost časa pri javnih in zasebnih institucijah

Zasebniki s(m)o v odnosu z javnimi institucijami vedno pod časovnim pritiskom, celo pod pravcatim stresom. Vsaka zamuda se, zaradi koncepta ureditve prijav na razpise, pozive in druge projekte, za katere javne institucije podeljujejo sredstva, strogo kaznuje, najverjetneje z izločitvijo iz procesa in postopkov za potencialno pridobivanje denarnih sredstev. Če prijavljavec s prijavo zamudi samo za minuto in jo torej po nesreči odda minuto čez polnoč ter zato z enim koledarskim dnevom zamika, je avtomatično izločen iz nadaljnje obdelave in že vnaprej odpisan. Popravnih izpitov ni, včasih je treba počakati eno leto, včasih tudi več.

Tudi ko je prijavljavčev vsebinski program odobren, časovni pritisk ne popusti. Treba je pravočasno odreagirati na odločbo, če se z njo v čem ne strinjaš, ob tem pa upoštevati dejstvo, da je za pripombe običajno na voljo samo nekaj dni, kar pomeni, da je treba biti nenehno v pripravljenosti, kdaj bo odločba prišla. Zgodi se, da so prijavljavci obveščeni v petek popoldan (morda kar po elektronski pošti) ali pred prazniki, in če niso ves čas povezani s svojim službenim predalom in imajo morda v začetku naslednjega tedna kakšne poprej načrtovane obveznosti, se lahko znajdejo v resni časovni zagati.

Podobno je tudi v nadaljevanju, pri podpisu pogodbe, ko je treba hiteti, da se čim hitreje pride do finančnih sredstev, pa potem pri oddaji zahtevka zanje, opremljenega z ustreznimi prilogami itn. Nadaljuje se s poročili ob koncu leta (finančnimi, vsebinskimi, zaključnimi), ko je treba ves čas loviti roke, ki so jih postavile javne institucije, morebitna kršitev ali zamuda pa jim že odpira prostor, da začnejo zasebnega producenta kulturnih vsebin problematizirati in ga morda enkrat v prihodnosti tudi izločijo iz nadaljnjega financiranja.

Je ta logika stalnega časovnega zamejevanja preveč radikalna? Po eni strani ne, saj je tako omogočena kontinuiranost v tovrstnih upravnih procesih in postopkih. Problem pa se seveda spet skriva nekje drugje: v hitrosti odzivnosti samih institucij, ki še zdaleč ni na enakem nivoju, kot se pričakuje od zasebnih prijaviteljev.

V osnovi (oziroma v teoriji) pogodba med institucijo in zasebnim izvajalcem konkretnega kulturnega programa predvideva realizacijo v koledarskem letu, kar je vezano tudi na državni proračun in njegova izplačila. Kaj pa se dogaja v praksi?

Poglejmo konkreten primer. Institucija denimo v začetku oktobra objavi razpis za projekte z realizacijo v prihodnjem letu in z rokom prijave mesec dni pozneje, v začetku novembra. Prijavitelj se potrudi in odda prijavo v roku. Potem se začne čakanje.

Mineta november in december in začne se novo koledarsko leto, ko bi se počasi moralo začeti realizacijo projektov. Seveda pa januarja še ni odločitve, tudi ne februarja. Včasih pride do odločb šele marca, vendar prijavitelji še ne dobijo podpisanih pogodb, ker še ni vse urejeno z ministrstvom.

Ustavimo se za trenutek.

Govorimo torej o realizaciji projektov v tekočem ioledarskem letu, ob tem pa institucija, ki je projekte razpisala dva meseca pred koncem prejšnjega leta, ob koncu prvega četrtletja naslednjega leta še ni uspelo poslati pogodb o projektih, ki naj bi se realizirali. Razlog? Ja, zmeraj gre za nekaj administrativnega. Včasih se zatika pri sprejemanju proračuna, včasih na relaciji finančno in resorno ministrstvo, včasih institucija še ni dobila končne potrditve od ministrstva, včasih je sicer dobila potrditev in odločbo, a se zamuja s pogodbo. Včasih je težava celo v tem, da ni možno ustrezno sklicati strokovnih komisij, ki bodo ustrezno in pravočasno pregledale prispele vloge. Zmeraj je neki višji razlog, ki se mu potem dodatno pridružijo še (iz)redna prezaposlenost in odsotnost zaposlenih v institucijah.

Včasih mine še nekaj aprila, da pride do podpisanih pogodb. Potem je treba seveda hitro narediti zahtevek, institucija pa ima od njegovega prejema še trideset dni časa za izplačilo. Ko sem pregledal dokumentacijo in izplačila za obdobje zadnje petletke, sem ugotovil, da smo prvi del pogodbenih sredstev v povprečju prejeli junija. Zgodilo se je tudi, da smo ga prejeli »že« maja, drugič, ko je denimo šlo za prvo leto novega programskega obdobja in se je zaradi tega vse skupaj dodatno zavleklo, pa šele julija.

Kaj pomeni to povprečno junijsko izplačilo za celoten proces izdelave konkretnega kulturnega programa? Z dvema besedama: velik problem.

To velja predvsem za manjše kulturne producente, ki kulturnih programov ne morejo realizirati sami s svojimi sredstvi in ne zmorejo založiti ustreznega dela denarja, da bi projekti tekoče potekali. Zaradi tega morajo po eni strani zavlačevati z začetkom izvedbe programa, ki ga lahko izvajajo samo v okviru, kot jim omogočajo tekoča sredstva, ki jih imajo, na drugi strani pa jih že čaka nova časovna omejitev. Splošna pogodba o časovni realizaciji programa z institucijo, ki podeljuje sredstva, za izvajalca namreč v osnovi ostaja enaka, torej realizacija v okviru koledarskega leta, ne glede na vse zamude institucij. Prejemnik sredstev je postavljen pred zelo neprijetne časovne ovire: po eni strani prejme sredstva sredi leta, po drugi pa naj bi svoje programe realiziral do konca leta.

Če upoštevamo še dejstvo, da izvajalec prejme sredstva šele maja ali junija, to že samo po sebi pomeni problem za tekoče izvajanje projektov. Tema dvema spomladanskima mesecema sledita tradicionalno počitniška julij in avgust, zato je logično, kaj je rezultat vseh teh zamud: manj kakovostno izvedeni programi, zaradi česar se lahko dobršen del plasiranih javnih sredstev odvrti v prazno.

Kaj to denimo pomeni pri založniških knjižnih programih? V splošnem to, da že ves čas od ustanovitve Javne agencije za knjigo opažam veliko koncentracijo izdanih subvencioniranih knjig šele v zadnjih dveh mesecih koledarskega leta, s poudarkom na knjižnem sejmu, za katerega se javno podprti založniki potrudijo, da nanj pripeljejo vsaj del svojega programa iz tekočega leta.

Seveda pa je to samo petdnevni dogodek, ki hitro usahne v prazničnih tednih. Takrat v ospredje stopijo najbolj prodajane knjige jesenskega obdobja, med katerimi je le malo javno podprtih naslovov. Ti decembra v knjigarnah ne morejo dobiti prostora na bolj izpostavljenih policah, zato marsikatero od teh zahtevnejših, javno podprtih knjig dejansko doleti »mrtvorojenost«, saj svoje kratko aktivno življenje živi samo tistih nekaj dni knjižnega sejma.

Podobno se nadaljuje v naslednjih mesecih. Le malokateri manjši in javno podprti založnik svoje obveznosti izpolni do konca leta ali, alternativno, do konca januarja, ko je to še formalno dovoljeno v okviru osnovne pogodbe. Dokončna realizacija letnih projektov se večinoma vleče globoko v prvo četrtletje, niso pa redki primeri, ko do dokončne realizacije knjižnega programa za prejšnje koledarsko leto pride šele tik pred prvomajskimi prazniki.

Vsi ti zamiki in zamude pod črto povzročajo nenehne obremenitve zasebnih izvajalcev kulturnih programov in onemogočajo njihovo mirno, jasno in skrbno načrtovano izvedbo, kar je žal pripeljalo do še večje finančne nestabilnosti tovrstnih producentov in posledično še večje odvisnosti od javnih sredstev. Ta pa naslednje leto znova zamujajo, zato se začarani krog finančno-programske neučinkovitosti vrti naprej in naprej. Čas pri delovanju javnih institucij v njihovem razmerju do zasebnih producentov, zaradi katerih so bili ti javni servisi v resnici ustanovljeni, tako teče z dvema zelo različnima hitrostma.

 

Zaključek

Ekonomista Daron Acemoglu in James A. Robinson sta v odmevnem delu Zakaj narodi propadajo na primerih dobro oziroma slabo delujočih držav jasno pokazala, da so glavni razlog za njihovo gospodarsko uspešnost (ali neuspešnost) njihove politične in ekonomske institucije. Avtorja v svoji analizi ločujeta med ekstraktivnimi (izčrpavajočimi) institucijami, ki na družbo delujejo razdiralno in v korist elit, ter inkluzivnimi (vključujočimi) institucijami, ki spodbujajo (gospodarski) napredek in blaginjo. S tem konceptom tudi pojasnjujeta, zakaj nekateri narodi in države zavračajo razvoj in propadajo, v drugih pa se življenjski standard in blagostanje večine prebivalcev povečujeta.

Slovenija je med krizo že opravila dobršen del čiščenja zasebnega sektorja, tako da v njem vsaj večinoma ostajajo tisti, ki so bili sposobni samostojno prebroditi krizo. Opisani primeri vsak po svoje kažejo, da je zdaj na vrsti še javni sektor s svojimi institucijami. Ta zahteva temeljito prenovo in prevrednotenje obstoječega načina delovanja, saj je z znatnimi javnimi sredstvi iz proračuna, ki jih razporeja za nadaljnji razvoj posameznega (kulturnega) področja, odločilen za njegovo prihodnost.

 

 

 

Ni komentarjev
Objavi komentar