Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Cvetka Bevc z Ivanom Dobnikom

Sodobnost / Uncategorized  / Cvetka Bevc z Ivanom Dobnikom

Cvetka Bevc z Ivanom Dobnikom

Bevc: V zadnjem desetletju ste se s svojo pesniško in uredniško dejavnostjo pomembno zapisali na zemljevid slovenske poezije. Pred časom je izšla vaša dvanajsta pesniška zbirka z zgovornim naslovom Magični pesniški izreki. V njej je mogoče najti izreke, nekajvrstične pesmi, ki spominjajo na haikuje, a v toku zgoščenih misli tudi širše zajezitve in pripovedni zamah, pa spet drugje pesmi z naslovi, ki delujejo kot nosilni stebri. Zbirka v marsičem spominja na vaše Zapiske z drevesnih lističev. Kako je nastala?

 

Dobnik: Magični pesniški izreki predstavljajo izbor zapiskov iz mojih najmanjših, žepnih moleskinovih beležnic iz zelo dolgega obdobja zadnjih let. To so beležnice, ki jih lahko nosiš v žepu ves čas in ki so vselej pri roki, kadar nastopi neizogibna potreba po pisanju, torej zapisovanju notranjega toka besed, misli, idej, ki se porodijo same od sebe, povsem nepričakovano in spontano. »Izreki« so zelo raznoteri, notranje razgibani, dinamični. Nekateri so postali izhodiščna osnova za pesmi, drugi so ostali nespremenjeni in so nastajali v različnih krajih, časih in prostorih. Velik del pesniških zapisov je nastal tudi pri meni doma na posestvu v Šmatevžu in na sprehodih v naravo, zlasti ob reki Bolski. Magični pesniški izreki se napajajo iz alkimije prvinskega ritma in valovanja narave, živalskega sveta, iz toka reke, torej iz pravirov in prazačetkov dihanja in utripanja življenja, tako da zbirka ustvari vzdušje magičnega lebdenja med fizičnim in metafizičnim svetom, ki nas obkroža. Gradnja popolnosti vesolja je zaupana pesnikom, torej kreacija območja, ki združuje zemljo in nebo, kar pomeni poezijo, pesniški način pojmovanja stvarstva. Seveda ni mogoče izstopiti iz območja antropološkega. Senzibilnost in empatičnost pesniškega izkustva, pri meni tudi skozi svet živali, na primer koz, ki gredo včasih z menoj na sprehod, mi porodijo premišljevanja o ritmu, ki je eden ključnih pojmov v poeziji. Kot katera koli bitja so tudi te živali univerzalne, kozmične, so kot zvezde, ki potujejo skozi vesolje, sladostrastne, izbirajo le najboljše, se občasno zaustavijo, preizkušajo, ustvarjajo sebi lastno atmosfero gibanja. Ritem njihovega premikanja postane v nekem trenutku ritem mojega zapisovanja, če imam s seboj beležnico. To velja za prvih osem pesmi v zbirki Bolska. V času oblikovanja Magičnih pesniških izrekov, kar pomeni zadnjih deset let, sem se še posebej intenzivno ukvarjal tudi s premišljevanji o pesnikih ruske zgodovinske avantgarde, o futuristih in zvezdnem jeziku Hlebnikova (ravno zdaj je v Poetikonovih lirah izšel prvi zvezek njegovih izbranih pesmi in pesnitev v prevodu Andreje Kalc). Ruski pesniki z začetka prejšnjega stoletja so skoraj vsi bodisi zaradi revolucije bodisi zarad samega sistema tako ali drugače končali svojo vizionarsko pot. Mene pa zanima, kakšne so možnosti nadaljevanja teh izkušenj. Njihova poezija po svetu še vedno odmeva, se nadgrajuje in to počasi po celem stoletju prihaja tudi k nam.

 

Bevc: Ali gre še vedno za iskanje zvezdnega jezika, ki naj ga pesnik ustvarja?

 

Dobnik: Zvezdni jezik, ali če rečem po slovansko zaumen, je univerzalen. Nezaveden. Zato še toliko bolj umen. Ali če obrnemo: vsebuje tako racionalni kot iracionalni del. Tu je po moje prihodnost poezije v naslednjih stoletjih. Mora biti univerzalna! V njeni esenci ni lokalnosti. V smeri teh razmišljanj sta mi blizu tudi Fernando Pessoa in Macuo Bašō. Zlasti slednji. In to ne samo zaradi njegovih haikujev. Zanimiva so njegova potovanja po Japonski, saj je prav na njih napisal ključne stvari o svoji poetiki. Sicer pa je poezija vedno v tesni povezavi z družbo. In naša prihodnost je nezamisljiva brez kulture in književnosti. Brez poezije ne more obstajati. Vsaka pesem spreminja svet seveda na takšen način, da se dotakne posameznikove intimne, najbolj občutljive notranjosti. Kar hkrati pomeni, da pesem ne more spreminjati kogar koli, pač pa človeka, ki je za poezijo dojemljiv. A potem se pojavi tudi obratni refleks, da tudi pesem spreminja pesnika samega oziroma tistega, ki jo piše, torej tistega, ki jo bere. To je temeljni prispevek pesništva k izboljševanju in k plemenitenju sveta, človeške družbe, civilizacije.

            /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar