Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 6.10

Evald Flisar: 90 let najstarejše slovenske literarne revije

Veliko stvari v tem prispevku je splošno znanih, o marsičem sem v preteklosti pisal tudi sam, vendar se mi zdi primerno, da glede na pomembnost obletnice nekaj misli zapišem ponovno. Da ne potonejo v pozabo, kar se v neprijetnih časih, ki so nas dohiteli, dogaja vse pogosteje.

V Enciklopediji Slovenije lahko preberemo, da je na nastanek Sodobnosti leta 1933 vplivala kriza Ljubljanskega zvona. Po mnenju nekaterih sodelavcev Ljubljanski zvon ni dovolj radikalno branil narodnosti in svobode duha pred dogmatično miselnostjo ter se ni dovolj odločno zavzemal za pravičnejši družbeni red. Nastanku Sodobnosti je torej botrovala za tisti čas napredna, socialno usmerjena miselnost, ki so jo poosebljali prvi trije uredniki: Josip Vidmar, Ferdo Kozak in Stanko Leben. Po devetih letih je revija zaradi vojne prenehala izhajati, pod uredništvom Juša Kozaka in nato Ferda Kozaka se je vnovič pojavila leta 1946 kot Novi svet, ki se je leta 1953 preimenoval v Našo sodobnost, ta pa leta 1963 nazaj v Sodobnost. Kot je ob sedemdesetletnici izhajanja ugotavljala Saša Brajnik, velja pa še danes, je revija skozi desetletja krmarila med kopico različnih čeri, od politike poslušnega uredništva pod vodstvom Borisa Ziherla do uporništva leta 1964, ko je uredništvo s 64 književniki in publicisti nasprotovalo ukinitvi Perspektiv ter tako sprožilo uredniško krizo, zamenjavo urednika in uredniškega odbora. Nobenega dvoma ni, da so v devetdesetletni zgodovini revije najopaznejši pečat njeni vsebinski usmerjenosti vtisnili glavni uredniki. Doslej se jih je zvrstilo deset: Josip Vidmar, Ferdo Kozak, Stanko Leben, Juš Kozak, Boris Ziherl, Drago Šega, Dušan Pirjevec, Mitja Mejak, Ciril Zlobec, leta 1998 pa je bil za glavnega urednika imenovan avtor tega prispevka. Leta 2012 ga je nasledila Jana Bauer, prva ženska urednica v dolgoletni zgodovini revije. Pri delu ji izdatno pomaga njena pomočnica Katja Klopčič Lavrenčič. Sam sem kot zakoniti zastopnik izdajatelja KUD Sodobnost International ostal odgovorni urednik.

V preteklosti je urednike vplivnih revij in časopisov postavljala ali vsaj blagoslavljala oblast. Od leta 1991 ni več tako. Mene je leta 1998 soglasno imenoval 23-članski uredniški odbor pod vodstvom glavnega urednika Cirila Zlobca in odgovornega urednika Franceta Vurnika. Nedolgo za tem se je nekoč ugledna Državna založba Slovenije spremenila v Drzne Znanilce Sprememb in se po več kot štiridesetih letih odrekla nadaljnjemu izdajanju revije. Vrgla jo je, skoraj dobesedno, na cesto. Kot svetovni popotnik sem bil vajen nepredvidenih, kot dramatik pa tudi dramatičnih zapletov, zato se nisem pretirano vznemirjal; zavetje za revijo sem kmalu našel pri Cankarjevi založbi in njenem takratnem direktorju, pokojnem Jožetu Korinšku. Toda le nekaj let pozneje je znova zaškripalo; Cankarjevo založbo je prevzela Založba Mladinska knjiga. Njen direktor Milan Matos je bil več kot pripravljen sprejeti revijo pod streho, vendar je uredniški odbor presodil, da večna odvisnost od drugih in utesnjenost znotraj programov velikih založb Sodobnosti ne zagotavlja optimalnih možnosti za razvoj, zato je nekaj njegovih članov po nasvetu Uroša Grilca, takratnega ministra za kulturo, ustanovilo društvo Sodobnost International. Ta izdaja revijo od leta 2004. Ustanovitev društva pa je odprla vrata tudi novim zamislim, ki niso bile neposredno vezane na revijo. Skozi leta se je zelo razmahnila naša založniška in kulturna dejavnost. Danes se lahko pohvalimo z vse bolj razvejanim knjižnim programom, več kot uspešno prodajamo pravice za prevode slovenskih del v tuje jezike, izvajamo mednarodne založniške programe, ki jih leto za letom radodarno podpira Evropska unija, vzdržujemo vzorne stike z Javno agencijo za knjigo RS, vzpostavili smo rezidenco za tuje avtorje, prevajalce in urednike, polega tega pa spodbujamo branje med mladimi s programom Naša mala knjižnica v kar petih evropskih državah. In to še zdaleč ni konec, to je komaj začetek.

Izzivi so vedno bili in bodo, vendarle pa imamo dovolj razlogov, da ohranimo optimizem. Če se na kratko ozrem na delo društva v preteklem letu, je razlogov zanj kljub spremembam na knjižnem trgu dovolj. Kulturno-umetniško društvo Sodobnost International se lahko poleg rednega mesečnega izdajanja revije pohvali še z vrsto drugih dejavnosti:

  • Projekt Naša mala knjižnica letos poteka 15. leto. Samo v Sloveniji v njem aktivno sodeluje več kot 20.000 otrok.
  • Zadnja leta smo v tujino vsako leto prodali okoli 30 del naših avtorjev. Letos smo prvič doživeli licitacijo med nemškimi založniki: predmet poželenja je bila slikanica Jane Bauer Kako objeti ježa. Seveda smo izbrali najvišjo ponudbo.
  • Kar nekaj tujih ustvarjalcev, prevajalcev in urednikov je gostila umetniška rezidenca Sodobnosti, med njimi češko ilustratorko Galino Miklínovo, z nagrado ALMA ovenčanega belgijskega pisatelja Barta Moeyaerta, pisatelja Stefana Boonena in likovnega ustvarjalca Melvina, ilustratorja Wouta Schildermansa, večkrat nagrajeno italijansko pisateljico Susanno Mattiangeli, obiskali so nas uredniki in založniki Nestoras Poulakos (iz grške založbe Vakxikon), Susana Figueroa (iz mehiške založbe Fondo de Cultura Economica), Bettina Here (iz nemške založbe Fischer Verlag), Felicia Bomhoff (iz nemške založbe Suhrkamp Verlag), Biljana Crvenkovska (iz makedonske založbe Čudna šuma) in Gojko Božović (iz srbske založbe Arhipelag), pa prevajalci Andriej Moskwin, Mara Gredzena, Vera Bendl in Ljudmil Dimitrov.
  • Na frankfurtskem knjižnem sejmu smo lani nastopili z lastno stojnico, sestankovali smo z založniki na londonskem in bolonjskem sejmu ter se udeležili felowshipa v Sharjah, Torinu in Skopju.
  • Na tekmovanju Bralni vlak, ki se je pravkar zaključilo z literarnim kvizom, na katerem se je pomerilo pet dvojic najbolj zagrizenih bralcev, so številni udeleženci v enem letu skupaj prebrali 3232 knjig.
  • Na 43 šolah so se pridružili bralnemu projektu GG4U, pri katerem tekmuje 89 skupin, skupaj 267 učenk in učencev. Tudi število bralcev v GG4U iz leta v leto narašča.

In tako se krog dopolnjuje: prvo Sodobnost je izdajala neprofitna Slovenska književna zadruga, sedanjo Sodobnost izdaja neprofitno društvo, katerega glavni namen je spodbujanje, izdajanje in širjenje najsodobnejše misli in kakovostne literature. Društev ni mogoče prevzeti, zato je Sodobnost zdaj varna.    Nesporno dejstvo je, da je bila Sodobnost vsa desetletja svojega obstoja odprta za vse generacije in za vse estetske smeri. Ni pretirano reči, da je revija Sodobnost v literarno orbito lansirala skoraj vse pomembnejše slovenske avtorje druge polovice 20. stoletja.

Primerjalna študija svetovnih literarnih revij je že pred leti pokazala, da se njihova naklada kjer koli na svetu, tudi v državah, kjer imajo 100 milijonov ali več prebivalcev, v povprečju suče okoli 1000 izvodov (izjema so bile revije v nekdanji Sovjetski zvezi, ki so po uradnem dekretu dosegale vrtoglave naklade). Nobenemu sociologu kulture še ni uspelo prepričljivo odgovoriti na vprašanje, zakaj je tako. Seveda so na revije naročene tudi knjižnice, univerze, šole in javne ustanove, zato jih bere veliko več ljudi. Še zmeraj pa govorimo o številkah, ki še zdaleč ne dosegajo naklade, recimo, Slovenskih novic. Toda revije še kar naprej izhajajo, celo v tako revnih državah, kot je Bangladeš, kjer jih je celo več kot pri nas. In skoraj povsod jih pri življenju ohranjajo državne subvencije ali sponzorska sredstva. Zakaj? V čem je izjemni pomen literarnih revij za duhovno zdravje jezikovnih in nacionalnih skupnosti?

O vlogi revije, kakršna je Sodobnost, sem že večkrat spregovoril. Nekatere svoje misli lahko samo ponovim. Še nikoli se ni življenje v tako kratkem času spremenilo tako radikalno kot v zadnjih dvajsetih letih. Kvantitativna eksplozija medijev, trivializacija ali politizacija interesov (ali oboje hkrati), inflacija (in z njo razvrednotenje) besede, globalizacija informacijskega omrežja, razduhovljenje, ki spremlja razmah porabništva in kapitalizma, ne nazadnje pa tudi demokratična razpršitev političnih teženj – vse to pomeni, da »revija za književnost in kulturo« nikoli več ne more biti podobna ničemur od tistega, kar je bila. Težko si je danes predstavljati, da bi, recimo, literarna revija sprožila sporno javno debato o pomembnem družbenem ali nacionalnem vprašanju, preden bi to naredili politično naravnani mediji. Še teže si je (v demokraciji in v posledičnem zmanjšanju »nacionalnih« problemov v rešljive iritacije) predstavljati, da bi kakršno koli pomembno vprašanje, ki bi ga prva postavila ta ali ona revija, dobilo »vseslovenske« razsežnosti brez pomoči dnevnega tiska in televizije. Če torej revija ne more več biti, kar je do nedavnega še lahko bila, kaj sploh je lahko v času, ko se za našo pozornost poteguje tisočkrat več skušnjav in izzivov kot včasih? Kolikor je vprašanje po svoje zapleteno, toliko je odgovor preprostejši. Razbremenjena dolžnosti, da je tudi tisto, čemur po svoji naravi sploh ni namenjena, se lahko revija posveti svojim pravim ciljem in z njimi globljemu poslanstvu. Definirati to poslanstvo z besedami, ki v današnjem času splošne naveličanosti in cinizma ne bi zvenele naivno, pa utegne terjati nekaj več spretnosti, kot je premorem.

Bili so časi, ko je Sodobnost govorila tudi v jeziku politike, vendar upravičeno le takrat, ko je politična opcija bila samo ena in se je bilo treba upreti njenim ekscesom. Govoriti v jeziku politike danes, ko so politične opcije enakovredne in uspešne pač toliko, kolikor pozornosti in zaupanja si znajo pridobiti, bi pomenilo, da je Vidmarjeva »duhovna služba narodu« postala »politična služba« in Sodobnost bi se prvič v času svojega življenja izneverila sama sebi. Ne glede na to, katero opcijo bi zastopala, bi bila samo pol-Sodobnost. Naj ostane cela Sodobnost. Kot pravi Cynthia Ozick v nekem svojem eseju: »Politika se začne pri postavkah; domišljija jih išče.« Na drugem mestu v istem eseju pravi: »Domišljija je po definiciji, po naravi svoboda in neodvisnost.« Zato naj Sodobnost ostane zavezana domišljiji, ne le domačih, tudi tujih piscev. Ne tistih, ki nam skušajo nekaj dopovedati, ampak takih, ki nas na poti iskanja osebnih in splošnih resnic znajo zvabiti s sabo. Ki nas znajo posvariti tako pred tujimi grožnjami kot pred našo lastno neumnostjo in slepoto. Ki si upajo spregovoriti o splošno sprejetih resnicah drugače. Ki nas znajo (čeprav to ni njihov namen) tudi še kaj naučiti. Ki znajo – bodisi v poeziji, prozi ali dramatiki – osvetliti temne lise v našem vidnem polju. Ki nas znajo tudi kdaj razjeziti, kar pomeni, da so podrezali v naše predsodke. Samo tako bo Sodobnost ostala sodobna in stabilna sredi plime novosti, ki jih pospešeno prinaša vrtinec sprememb.

Koliko evropskih narodov se lahko pohvali z literarno revijo, ki izhaja kontinuirano, z izjemo treh let med drugo svetovno vojno, že skoraj stoletje? Sodobnost je še en dokaz, da se zavedamo svoje specifičnosti in smo sposobni negovati nekatere oblike nacionalne identitete skozi različna obdobja, v različnih sistemih, pod različnimi pritiski. In se prilagajati. Zato današnja Sodobnost ne more biti sodobna na isti način kot včerajšnja. Uredniška politika je temu primerna: preteklost, sedanjost, prihodnost skušamo videti in razumeti skozi današnje utripe, vizure, umevanja. Ohranjati korak s časom je naše vodilo. In ne le ohraniti raven dosežene kvalitete, ampak se ves čas truditi, da bi jo še izboljšali, še bolj razvejali vsebino revije in vzporedne dejavnosti. Ostali bomo odprti, politično nevtralni, nadgeneracijski. Kritični vsekakor, hkrati pa strpni. To seveda ni enostavno. To zahteva večen boj. In nenehno pozornost. In dobre sodelavce.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart