Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Barbara Pogačnik: Kdo nas je zataknil v sociali

Sodobnost / Uncategorized  / Barbara Pogačnik: Kdo nas je zataknil v sociali

Barbara Pogačnik: Kdo nas je zataknil v sociali

/…/

Država, ki se pretvarja, da je pozabila na evropski način življenja, in, čeprav teče za francoskimi in nemškimi vlaki, ne ve, da Evropa v svetu še vedno predstavlja predvsem kulturno velesilo. Ki  ne ve, da kultura, če vanjo vlagaš na pravilen način, posredno prinaša dolgoročna delovna mesta in kreativni razvoj. Vlada, ki je pozabila, da lahko le ministrstvo za kulturo prepreči, da bi ta država postala puščava primitivnih betonskih škatel, reklamnih panojev in plastičnega okusa, ki naj bi predstavljalo navidezno udobje. Morda bi kdo rekel, da je bila kultura tudi plašč evropske kolonizacije, a ne gre pozabiti, da je obdobje kolonizacije, ki jo je v preteklosti izvajala Evropa, kot protiutež vedno spremljal ravno ta drugi, humanistični, izobraževalni in kulturni moment, in prav ta se je edini obdržal, edini pustil sledove, edini je, ki po izčrpanju končnih naravnih virov in po velikih emancipacijskih zamerah zaradi krivic, storjenih drugim ljudstvom in rasam, še vedno tvori edinstveno podobo Evrope. Tudi države, ki imajo danes kakršne koli politične težave, državljansko vojno, nepriznan obstoj, konflikt s sosedami ali drugimi, pošiljajo v boj kulturo. Že samo Bližnji vzhod je ena sama borba za prestiž zgodovinskih korenin kulture. In če trenutno živimo v žepku miru, še ne pomeni, da lahko kulturo kar zanemarimo.

Ko te dni odhajam na pesniško gostovanje na Kitajsko, mi vsak potisne v roke kak svoj proizvod in reče: »Kitajska je velik trg, veš!« Ne vem sicer, če to raste iz zavedanja, da je kultura tista, ki gre v izvidnico, ki odpira vrata, ki postavlja na zemljevid. Ampak če ne bi bilo Tomaža Šalamuna, ki so mu Kitajci že za časa življenja prevedli štiri knjige in mu dali pomembno nagrado, Slovenije v zavesti mnogih krogov ne bi bilo. Odmevni govor Vinka Möderndorferja ob proslavi slovenskega kulturnega praznika me je najbolj ganil v uvodu, ko je govornik prebral le gola imena lani preminulih slovenskih umetnikov. Vsak od njih pooseblja svoje področje na svoj poseben način, vsak je za seboj pustil sled svojega stila, svoj angažma, za vsakim po smrti ostaja opazna luknja. Imena ljudi, ki so se razdajali, imena, ki temu malemu ljudstvu prinašajo ponos, možnost, da »ne jamra«, da pride v svet pod že ustvarjeno avro, ki jo lahko seva le civilizacijski napor. A ti, ki določajo proračunske meje, so se trudili čim prej spraviti svoja ušesa na varno. Počakati do naslednjega leta, ko bo kritičnih in pokončnih, podobnih Vinku, nekaj manj. In naslednje leto še manj, in nato še manj. Vse dokler ne bo pokrajina tako opustela, da še sanjati ne bo, da bi kdo dvignil glas. Nastopali bomo morda s slučajnimi mladimi talenti, dokler ne bodo tudi ti opustili idealističnih mladostnih predstav.

So umetniki, kakršen je bil Tomaž Šalamun, vse življenje svobodni umetnik, ki je večino honorarjev zaslužil v tujini, s tistim minimalnim prispevkom, ki ga je v njegovo pokojnino, ki jo je tako ali tako bore malo užil, breme za slovensko državo? Koliko let bodo generacije še prebirale njegova številna dela, prevedena v vseh mogočih državah in jezikih, koliko projektov proučevanja, mednarodnega dialoga bo še prinesel njegov opus, ki je danes zaključen, a se vendar širi?

            /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar