Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Anja Štefan: Sadje z naše ladje (Sabina Burkeljca)

Sodobnost / Uncategorized  / Anja Štefan: Sadje z naše ladje (Sabina Burkeljca)

Anja Štefan: Sadje z naše ladje (Sabina Burkeljca)

Sabina Burkeljca

 

Anja Štefan: Sadje z naše ladje.

Ilustrirala Jelka Reichman.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016.

 

Pesnice, pisateljice, pripovedovalke, pravljičarke, zbirateljice ljudskega slovstva ter snovalke Pripovedovalskega festivala Pravljice danes (katerega začetki segajo v leto 1998) Anje Štefan zagotovo ni treba posebej predstavljati; njene zgodbe in pesmi so doma na šolskih hodnikih in po domovih, njene knjige pa izposojane in brane ter v zavest bralcev zapisane kot sodobna klasika slovenske mladinske literature. Naj omenim samo nekatere: antologija Svet je kakor ringaraja, Melje, melje mlinček, Iščemo hišico, Kotiček na koncu sveta, Lonček na pike, Sto ugank. Na videz preproste, a nas očarajo z igrivostjo, sporočilnostjo, nedvomno izpiljenostjo in izbranim besediščem; postanejo vzporedni svetovi otrok, prav tako resnični, kajti, žal premnogi otroci v realnosti okušajo malo dobrega sadja, če se naslonim kar na metaforiko iz knjige, vzporedni svetovi pa jim nasujejo celo naročje jagod, borovnic, banan, jabolk … Če se usmerim še na likovno podobo knjige, je podobno tudi z ilustratorko Jelko Reichman – z njenimi barvitimi podobami živali in otrok z zaobljenimi rdečimi lički v pisanih oblačilih smo (z)rasli mnogi in prepričana sem, da si podobe Pikija Jakoba, mačka Murija, Miškolina in mnogih drugih junakov otroci predstavljajo preko njenih stvaritev. Še ena klasika slovenske likovne plati literature, ki tesno sodeluje z besedo tudi v Sadju z naše ladje. In tako knjiga že pred branjem postane klasika slovenske mladinske literature. Tokrat namenoma ne pišem o slikanici (ki ima po krivici manjvrednostne konotacije – tak primer je knjižnično nadomestilo), pač pa o knjigi, kajti to je knjiga, in če smo že pri kvaliteti, so slikanice (ah, zarečeni kruh) seveda lahko tudi mnogo bolj kvalitetne kot »resna« literatura za odrasle; kot da mladinska literatura ni resna – je, in to prav nič manj. Mladinska literatura je po krivici zgolj otrok odrasle literature in ni obravnavana enako – odgovore na to lahko poiščemo v doživljanju in vživljanju odraslih v otroke (v branje priporočam knjigo Alenke Rebula, Globine, ki so nas rodile, v kateri nam avtorica odstre otroštvo v vsej večplastnosti, pretanjenosti in čutenju). In otrokov svet je globok, ranljiv, enakovreden odraslemu, zagotovo.

            /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar